Jean-Baptiste Grenouille, “ena najbolj odvratnih in genialnih prikazni v tem obdobju, ki mu genialnih in odvratnih prikazni že tako ali tako ni manjkalo”, kot izvemo že v prvem stavku, se rodi na napačnem mestu ob napačnem času. Nezaželeni novorojenček se pred smrtjo pod kupom ribjega drobovja reši le s prvinskim občutkom za preživetje, torej divjim kričanjem. (“Takrat bi seveda lahko segel po drugi možnosti, ki jo je imel na voljo, molčal bi in izbral pot od rojstva do smrti brez ovinka čez življenje, in tako bi sebi in svetu prihranil veliko gorja. A da bi tako skromno odnehal, bi moral imeti vsaj kanček prirojene prijaznosti, te pa Grenouille ni premogel. Pošast je bil od vsega začetka.”)

Otrok je zaznamovan z nenavadnim prekletstvom - je morda edini človek, ki v puhtečem oblaku velemestnih smradov nima niti trohice osebnega vonja. Ima pa zato, paradoksalno, nadnaravno razvit voh. In čeprav “demonska” odsotnost vonja iz njega naredi izobčenca (še dojilje se ga poskušajo znebiti), Grenouillovo notranje kraljestvo od prvega dne dalje popolnoma obvladajo zaznave vonjav: fant sanja, misli, živi samo s svojim nosom, drugi čuti se mu zdijo zanemarljivi. Otroška in najstniška leta kot izobčenec prebrodi iz gole kljubovalnosti, kajti v 18. stoletju – obdobju “razsvetljenstva” in “napredka” - je človek osvobojen elegantnih pasti kultiviranega življenja, barbarski vsiljivec.

Pravzaprav Grenouilla vonjave preganjajo – zazna lahko vonj različnih vrst kamnov, vsako bilko na travniku in ptico v letu; najpreprostejši smrad lahko razgradi na neskončno majhnih komponent. Ker “navadne” rastlinske dišave kmalu obvlada in jih zdolgočasen pusti ob strani, trmasto skuša destilirati in pridelovati izvlečke vode, stekla, kamnov in drugih elementov, za katere se ljudje niti ne zavedajo, kako svojstven vonj imajo. Naposled uspe zamaskirati tudi svojo največjo motnjo – odsotnost skrivnostne šifre osebnega vonja – in si ustvari parfum, ki ne diši kot parfum, ampak kot nadišavljen človek (človeško “komponento” vonja nameša iz mačje driske, starega sira, gnilih jajc in kisa). Kmalu si nameša napoje, s katerimi lahko odbija ali pa privlači ljudi, ne da bi ti vedeli, kaj pravzaprav upravlja z njihovo podzavestjo. Pod plaščem različnih vonjev, ki jih menja kot obleko in tako ostaja bolj ali manj neopazen, se posveča svoji resnični strasti: lovu na vse bolj dragocene dišave, ki jih je mogoče najti le v nekaterih ljudeh in jih je iz njih treba posesati kot kri.

Že zelo zgodaj mlado dekle ubije samo zato, da bi se polastil njenega aromatičnega bistva. “Jasno mu je bilo, da njegovo življenje brez tega vonja ni imelo nobenega smisla več. /…/ Ta božanski parfum je hotel odtisniti v zmešnjavo svoje črne duše kakor z žigom, ga dlakocepsko raziskati in nato le še po notranji zgradbi te čarovne formule misliti, bliže in bliže vohati, živeti.”

Najprej mora seveda izpopolniti svojo umetnost (za sedem let se zateče na neobljudeno goro, kjer v temni luknji, osvobojen vseh vonjev civilizacije, krepi lastno moč), nato pa se preda svojim zlohotnim nagonom. V nekaj mesecih pobije dva ducata okoliških deklet, lepotic, za katere se zdi, da v sebi skrivajo magnetično privlačnost, dekleta, ki navdihujejo ljubezen. Grenouille, ki ne premore čustev naklonjenosti in empatije, nagonsko sluti, da bi si z vonjavo, v kateri bi združil vsa človeška hrepenenja, lahko podredil svet.

In res, s koncentratom vonja petindvajsetih mladih devic vse bolj megalomanski parfumar postane Véliki Grenouille, nadomestek Boga samega (“Bog je bil ubog majhen smrdljivec. Bil je osleparjen, ta Bog, ali pa je bil sam slepar, tako kot Grenouille – le da veliko slabši!”), kateremu bo (in mu tudi v resnici je) vse odpuščeno. Majhen, grbast in šepajoč možic, ki je odraščal brez ljubezni in človeške topine v najbolj smrdečem mestu takratnega sveta, cinično doseže, da mu ljudje jedo iz roke. Toda v trenutku, ko uresniči svoj življenjski cilj, ko se mu nihče več ne more upirati, njegovo zadoščenje zamenja zaničevanje – ljubezen naposled le ni bila tisto, kar je iskal. Še vedno ga nihče ne sprejme takega, kot je – zaradi vsesplošnega slepega oboževanja ne vidijo edinega globokega in pristnega čustva, ki se je v Grenouillu kdaj porodilo, tj. golega sovraštva do človeštva. Svet ima novega Boga, in ta Bog je maščevalen.

Ana Jurc