To je med drugim zaznamovalo tudi mrzlično iskanje del Julesa Verna, v katerega bi najraje – če bi na to pristali – vpregla starše, sorodnike, prijatelje in njihove starše. Čeprav je od trenutka, ko sem "zmogla" zadnji Vernov roman, minilo že več kot deset let, sem takoj vedela, da dela z naslovom Pariz v dvajsetem stoletju ni bilo med tistimi izrazi Vernove domišljije (in znanja), ki so mi nekoč prišli pod roke.

Z velikim navdušenjem sem torej v roke vzela "drobno" knjižico (prevod romana je natisnjen na okoli 150 straneh); z navdušenjem, ki pa je bilo kmalu pri koncu. Kmalu po začetku branja mi je postalo jasno, zakaj je Pierre-Jules Hetzel, edini pariški založnik, ki je privolil v izdajo romana Pet tednov v balonu in ki je verjel v Vernov nesporni talent, roman zavrnil. In ne le to. Rokopis je "iznakazil" z vnosom na trenutke že kar sarkastičnih pripomb, ki jih lahko preberemo v spremnem besedilu k slovenski izdaji Pariza v 20. stoletju. Na nekem mestu se je založniku tako celo zapisalo: "Ste mar prismuknjeni?"
Utopistični roman Pariz v dvajsetem stoletju sodi med prve Vernove pisateljske poskuse, pa vendar je v besedilu že zaslediti pisateljevo strast do prenadrobnega opisovanja in dolgoveznega naštevanja. Ti dve "šibkosti" sta tudi kasneje ostali značilnosti Vernovega pisanja, a zaradi poudarka na napetem dogajanju in dinamičnem vzdušju, ki je običajno prevevalo njegova dela, nista bili tako zelo nadležni kot v Parizu v dvajsetem stoletju. V romanu namreč skoraj popolnoma umanjka zgodba; če statusa zgodbe ne priznano zelo klišejski pripovedi o v svetu, ki slavi zgolj tehnologijo in delovno učinkovitost, izgubljenem mladem pesniku Michelu in hipersentimentalni formi popisa njegove ljubezni do (skoraj) edinega dekleta, ki je sposobno izkazovati pristna čustva. Skoraj težko je verjeti, pa vendar so se mlademu Vernu zapisale celo tako hude puhlice (lahko bi jih celo označili kot slaboumne), kot je poved: "Imam majhno in precej hladno sobico, ki pa bo velika, ko boš prišel, in topla, ko bom tvoje roke stisnil v svoje."

Delo Pariz v dvajsetem stoletju je vseeno vredno prebrati. Vredno ga je prebrati kot enega izmed primerkov v času, ko so začele "dobrobiti" industrijske revolucije močno spreminjati življenje v zahodnoevropskih državah, zelo priljubljene utopistične literature. Zanimiv je pregled tehnoloških inovacij, s katerimi je Verne napolnil Pariz prihodnosti; zaradi poudarka na okolju zelo prijazni energiji, zaradi katere ozračja romana ne zaznamuje mračno in grozeče vzdušje, pač pa nenehna oblitost s svetlobo in zračnost.

Vendar pa sta svetloba in zračnost le lastnosti materialne infrastrukture, družba je namreč hudo "zatohla". V njej ni prostora za nikakršen izraz svobode misli; kapacitete možganov ne gre tratiti za nič drugega kot za matematične operacije in razmišljanje o racionalizaciji organizacije življenja. Učinkovitost, učinkovitost in učinkovitost so "tri" gesla, ki se jih mora držati Parižan. Drugače ga odnese iz življenja, kar se dogodi tudi Michelu, ki kot žrtev razmer ob koncu knjige svoje življenje sklene na pokopališču Pere-Lachaise. V tej točki pa lahko Vernu priznamo pravo vizionarstvo. Njegov sanjač svoj konec najde na pokopališču, ki je v 20. stoletju predvsem zaradi groba Jima Morrisona zares postalo kultno shajališče boemov in iskalcev "lepega" življenja.

Polona Balantič