To poimenovanje si je izbral za naslov svoje knjige leta 1937 usmrčeni ruski pravoslavni duhovnik Pavel Aleksandrovič Florenski, rojen leta 1882 v Azerbajdžanu kot sin ruskega očeta in armenske matere.

Knjigo Ikonostas je ta pomembni ruski teolog in filozof napisal že pred sto leti, a se zanjo ni vedelo do leta 1979, ko so se začeli vrstiti številni prevodi in ponatisi. V njej Pavel Florenski razkriva svoje poglede na estetsko, umetniško in versko razsežnost ikone in v tem okviru tudi na njeno duhovno plat, zgodovino in tehniko pisanja. Izpostavlja njeno mejo med tvarnim in duhovnim svetom, namreč kot snovni, oprijemljivi dokaz za obstoj nadnaravnega, svetega, večnega.

Pomislili bi, da se mož, ki je po osnovni izobrazbi matematik in fizik in ki je celo služboval kot elektroinženir, se pravi človek popolnoma konkretnih, stvarnih usmeritev in delovanja, ne bo s tako zagnanostjo in pronicljivostjo spuščal v duhovne sfere. A ta uvid mu je dal poznejši študij teologije, filozofije, upodabljajoče umetnosti in književnosti, ko je postal pravoslavni duhovnik. Pojav, da se naravoslovci usmerijo v bogoslovne študije, sicer v svetu sploh ni redek. Navsezadnje imamo tudi pri nas nekatere duhovnike, ki so po osnovni izobrazbi inženirji, inženirja imamo celo med škofi.

Lahko bi se torej reklo, da je Pavel Florenski naredil korak iz fizike v metafiziko, namreč v tisti njen del, ki je naravna teologija kot znanost o Bogu, kakršna se kaže s pomočjo raziskovanja in preučevanja narave. Vendar je Florenski stopil še dlje, v območje razodete teologije, ki izhaja iz Svetega pisma.

Po njegovem mnenju sta edino, kar nam je usojeno, čas in prostor, kajti ne varata. Drugo pa je izgrajevanje osebnosti, umetnost klesanja in kovanja posameznika, ali kakor je zapisal Simon Gregorčič, nekoliko starejši sodobnik Florenskega, usode ni, usoda tvoja – to si ti!

Zanimiva in na prvi pogled morda vprašljiva je piščeva teza, da naj bi bilo zahodno nabožno slikarstvo od renesanse naprej v celoti umetniška neresnica, medtem ko da je ikonopisje zapisovanje nebeških podob na deski, ki napravljajo videnja splošno dostopna. Ikonopisci so torej pričevalci pričevalcev, ker namreč v ikonopisnih podobah zremo v obličja svetih, v njih pa Boga samega. Tako ikona poraja razodetje, omogoča stik z duhovnim svetom, z duhovno resničnostjo. Ikonostas je potemtakem videnje, so svéta bitja sama.

Pavel Florenski se loteva tudi tehnične plati ikonopisja, ki ga ima, kot rečeno, za metafiziko biti, se pravi za konkretno metafiziko, ki da je nazorno razodetje metafizične bitnosti tega, kar upodablja. Drugače pa naj bi bilo po njegovem mnenju z oljnim slikarstvom v katoliškem okolju po srednjem veku, češ da to posreduje čutno danost sveta, medtem ko naj bi gravura, doma predvsem na protestantskih tleh, podajala njegovo razumsko shemo. Morda je v takšnem nekoliko odklonilnem gledanju na nabožno upodabljajočo umetnost zahodnega sveta po vzhodno-zahodnem razkolu videti tudi dejstvo, da je bil ekumenizem v času nastanka te knjige šele v povojih, pa še to bolj med protestanti.

Ni prav lahko sprejeti teze, da naj bi bili ikonopisci pri svojem delu popolni, skratka sveti, torej ne le nezmotljivi, ampak skoraj poveličani. Če je torej Pavla Florenskega prav razumeti, so umetniki ikonopisja po prepričanju lahko le svetniki, kajti pisanje ikon je povezano z zmernostjo in skromnostjo v življenju ikonopisca, z askezo in molitvijo. Ob tem navaja pomembne ruske ikonopisce in tiste umetnike, ki so ustvarjali na ruskih tleh, med njimi seveda najbolj splošno znanega prečastitega očeta Andreja Radonežskega, imenovanega Rubljov, ki je napisal številne čudodelne ikone in ki mu je slavo dodal še znameniti film Andreja Tarkovskega. Posnetek njegove ikone Sveta Trojica je tudi na naslovnici knjige.

Knjiga Ikonostas ima sedem razdelkov, bogati jo spremna beseda prevajalca Borisa Šinigoja, dodane pa so izčrpne opombe, ki se nanašajo na samo besedilo pisca in nekaj jih je namenjenih še spremni besedi. Ta je hkrati tudi izbrana pripoved o njegovem duhovnem izkustvu ob seznanjanju s svetimi podobami in njihovem doživljanju.

Boris Šinigoj je prispeval komentar še k prevodu te knjige, a je že iz njenega besedila, vsebujočega številne izraze s pretanjenim, izostrenim pomenom, jasno, da je opravil precej zahtevno delo, ki razodeva prevajalčevo obsežno znanje.

Iz oddaje S knjižnega trga.