Pega v očesu, druga kratkoprozna zbirka Dušana Meca, je sestavljena iz petnajstih zgodb, ki so med seboj povezane predvsem tematsko. Ustalile so se nekje med ljubeznijo, oziroma žensko, videno iz moškega zornega kota, in smrtjo, ali vsaj neprestanim pridihom smrtnosti in brezizhodnosti, ki jo nudi življenje junakom. Gre za zaznamovanost z izgubami, pa naj bo to smrt matere (Slika s krili metuljev) ali pa odhod ženske (Nizko težišče), moški protagonist je v svojem življenju vedno malce zgubljen, a sprijaznjen z usodo, če lahko sploh govorimo o usodi.

Glavne junake zbirke veže nekakšna nedejavnost, otopelost, njihovo življenje teče naprej ne glede na dogodke okoli njih. S svojo zazrtostjo v preteklost, s spominjanjem izgubljenega si odvzemajo možnost živosti, možnost, da bi dojeli sedanjost, prihodnost pa tako ali tako ni omembe vredna, ker pač bo. Izjema sta le prvi dve zgodbi (Slika s krili metuljev, Razglednica), ki še ohranita neko optimistično vero v svet, pogojeno z na novo začetim razmerjem.

Že v naslednji zgodbi Nizko težišče pa se začne spominjanje preteklosti, ki za bralca, kot tudi za protagonista, vsekakor ni zabavno. Mučno ozračje doseže svoj vrh v Psu, kjer se ves junakov gnev, izhajajoč iz njegove nezadovoljnosti z družino, ženo in samim seboj, skoncentrira na domačega psa. A vendar je v tej zgodbi še prisotna neka odrešilna bilka, ki sicer terja življenje psa, a nudi pomiritev. V nadaljevanju pa se izkaže, da je ves trud zaman, da ničesar ni več mogoče narediti, ker ostaja samo še izgubljanje in spominjanje preteklosti (npr.: Glasovi in geste, Vzeti kraljico).

Naslovna zgodba zbirke zariše tipičnega junaka celotne zbirke, lahko bi celo dejali, da gre vseskozi za eno in isto osebo. Gre za "osamljenca", ki na soljudi gleda s kritičnim pogledom, tako npr. slikar iz Pege v očesu sreča nekdanjega sošolca, za katerega pravi: "Na prvi pogled se zdi, da je ta skeleča očesna pega grbavec, pravzaprav pa gre za junaka samega.

Vse zgodbe se iztekajo v skupno stičišče – žensko, ki je bila in je odšla, ali pa se vsaj k temu pripravlja. Gre za nekakšen ples med smrtjo (izgubo) in ljubeznijo, ki jo najbolj jasno oziroma že kar dobesedno prikazujeta zgodbi Imeti v rokah, kjer protagonist v svoji želji po nedosegljivem strmoglavi iz žleba ter Marjetica in arkebuza, v kateri se osvajanje (in tudi izbiranje med materjo in ljubico) prav tako konča s smrtjo. Izkaže se, da izgubljanje ni nekaj bistvenega, temveč je del naravne verige, kar ponavadi pripelje protagoniste v stanje brez želja in upov.

Tematika zbirke je nekoliko otopela, čemur sledi tudi slog. Širi se v vse smeri, vsekakor ne gre za minimalistično kratko prozo, ampak za razpredajoče razglabljanje in popisovanje okolice, na trenutke že malce preveč razvlečeno, kar še bolj zgosti zgodbe in izpostavi minulost ter prepreči še tisto malo vitalnosti, ki jo junaki premorejo. Zgodbe iz enakega razloga izžarevajo le resnoben ton, vsake toliko bledo prekinjen z sarkastično-ironičnimi opazkami.

Merc je prikazal junaka, vdanega v usodo, označenega s popisom minulega in s tesnobno zgodovinsko zavestjo. Pred nami se kaže podoba sodobne potrošnike družbe, opisana iz kritičnega zornega kota, tiste družbe, ki sili sodobnega človeka v stiske, na kar se on odziva s pogledom nazaj.

Lejla Švabić