Kot filozofa ga rahlo navdihuje Hegel, čas si vzame za Wittgensteina, tu in tam je opaziti sledove Nietzschejeve misli, navedeno je Leibnizevo vprašanje, zakaj je nekaj in ne raje nič.

V Mlakarjevi poeziji in prozi se mešata filozofija in tudi teologija, vsaj nekatera vprašanja in odgovori nanje se gibljejo v to smer. Ko je že videti, da je umetnik teist, vse obrne in o absolutu zaseje dvom. Metafizika je eksplicitna ter tu in tam tudi absolutizirana, teološki vidiki pa niso apodiktični, temveč zgolj predvidevanje in prikazovanje možnosti o pomenu in učinkovanju Boga. Mlakar se namreč vpraša, kaj, če Bog je, in tudi, kaj, če Boga ni. Morda bi lahko pod vplivom Dostojevskega pomislili, da je zaradi božje odsotnosti prav vse dovoljeno. Avtor namreč prikaže deviantnost človeškega sveta.

Sorodna novica Peter Mlakar: Večina ljudi neizbežnost smrti odriva daleč stran

In res, človek je bitje krutosti. Pisec je opisovalec zla in popisovalec oblik nasilja. Nazorni prikazi in besede, ki jih pri tem uporablja, nekoliko spominjajo na pisanje markiza de Sada. Razgaljena čutnost poteka brez čustev, ljudje hočejo le naslado, uresničitev telesnih želja in potešitev. Peter Mlakar zlo privede do neslutenih razsežnosti, absurda in strašnih skrajnosti. Razgali tudi vojna grozodejstva. Tu in tam se sicer zablisne možnost česa drugačnega, morebiti dobrote, ki bi lahko vse odrešila, toda veliko več je literarizacije pojavnih oblik človekove hudobije, zločinov, polaščanja teles, mučenja in brezosebne spolnosti. Mlakar pravi, da predanost določeni ideji ne pozna etike.

V knjigi Drugačni svet je očitno tudi heideggerjansko spraševanje o biti in niču, pri tem pa avtor ustvarja svojo izvirno filozofijo, ki jo razgrinja v paradoksih, samonanašanju, obratih in absurdu. Vedno znova ga vznemirja vprašanje niča, nečesa močno abstraktnega in neoprijemljivega, hkrati pa se noče odreči vidikom nevroznanosti in premisleku o vplivu moderne tehnologije.

"Torej ni volja nekaj definitivno ireduktibilnega, zgolj iz sebe samega izhajajočega, marveč je le zunanji, mentalni odraz nekih popolnoma neodvisnih, temeljnih, počelnih procesov v možganih. Človekovo obnašanje je torej odvisno od stanja v njih, ki je lahko zdravo ali bolno, torej tudi poškodovano; je temu stanju ustrezno, in se na podlagi "tipskosti" možganov naše ravnanje tvori, kot to sproži in določi materija v naši glavi."

Peter Mlakar pomisli, da ni razloga za zadovoljstvo z našim vesoljem, a tudi drugo, ki bi ga imeli priložnost spoznati, po vsej verjetnosti ne bi bilo veliko boljše. Pravzaprav bi rad bival zunaj vesolja, v drugem in drugačnem svetu. Zahoče se mu neskončnosti, individualizem pomika v transcendenco in skuša presegati svoje bivanje. V marsičem bi ga lahko imeli za filozofa niča in nekoga, ki hoče pobegniti v praznino in najti svoj mir, vendar ne bi zato trdili, da je nihilist, saj je življenje, v katerem se giblje in ga osmišlja, polno dinamike in presenečenj. Dvojnost in izključevanje življenja in smrti prenaša v besedne igre. Iz ujetosti se skuša reševati z iskanjem boga, iskanje sámo pa še ni zagotovilo za dokončne najdbe. V zmoti smo, pravi, da slavimo življenje, padec v smrt bi morali razumeti kot večno življenje, hkrati pa, dodaja, je smrt konstitutivni trenutek življenja, njegovo orodje in zdravilo.

Prešine ga nekaj iz preteklosti in zamisli se nad Atlantido, toda umetnik ni zunaj časa in prostora – v njegovo pisanje vdre grozeči virus, ki je strašil v zadnjih letih. Pisatelj v fantastični prozi predvideva, da bi ga bilo mogoče premagati z brezpogojno ljubeznijo in hkrati znanstveno domislico v možganih, ki jo navdihne nekaj višjega, na primer duh.

"Um je duh, tako da je vsa realnost. Ta povezava duha ali uma z empirično realnostjo, kamor spadajo tudi biokemijske substance ali zdravila, pomeni, da so le-te že v prostoru uma, so njemu podrejene. Podrejene pa so mu, ker je um v istem razredu kot ljubezen, ki je duh, torej to, kar povezuje vse, je v vsem in je na njem udeleženo vse. Materija je tako premagana, ker mora ubogati duha, ki v ljubezni zmore vse."

Peter Mlakar je dober stilist, mojster novih izrazov, zlasti tistih, s katerimi poimenuje dogajanje v čutnosti in telesna orodja, ki jih dvojice pri tem uporabljajo. Včasih je načrtno starinski ter pridevnike in zaimke postavlja na desno stran samostalnikov. Če bi hotel, bi bil lahko tudi lirik: "Ovito v lepe barve je listje, / mokra trava se polega vase / in tam mlaka, / kot da neka duša v njej zaprla je oči. / En tak mir je."

Po knjigi Petra Mlakarja Drugačni svet bodo segali tisti bralci in bralke, ki jih navdušuje enigmatična literatura, torej takšna, ki ni enopomenska in neposredno povedna, in jo je zato treba razvozlavati, razkrivati sporočilo, odgrinjati tančice skrivnosti in se tudi čuditi avtorjevi razbrzdani domišljiji, provokativnosti in z ironijo obarvani pikantnosti.