V romanu Barbara in Krištof se srečamo z usodami prebivalcev vasi Kotel, središčnega dogajalnega prostora romana. Te so neizogibno povezane z aktualnimi političnimi in gospodarskimi nosilci moči, nihče ne more živeti mimo njih, ne da bi se jim uklonil. Nad izkopom premoga bdi podjetje Gwerk, ki ne upravlja le gospodarskih reči, ampak zagotavlja tudi delovna mesta in skrbi za splošen kulturni in socialni razvoj ter preporod Kotline. Nič se ne zgodi in se ne sme zgoditi mimo Gwerka.

Nevralgična točka razmerja med vasjo in Gwerkom je potop stare vasi. Zaradi izkopavanja premoga so se začela posedati tla, vas je zalila voda in nastalo je jezero. Gwerk je zgradil nove kmetije in priskrbel druga zemljišča in njive. Razmerje vasi in premogovniškega podjetja ubeseduje tudi naslov romana: Sv. Barbara je zavetnica rudarjev in stolpov, sv. Krištof pa čez vodo prevaža popotnike, ki se odpravljajo v nova življenja.

Z zemljo, zidaki in lesenimi ostrešji pa pod vodo ne ostane le vas, temveč tudi razmerja vaške skupnosti. In v tem tiči hudič. Razmerij, ki so se v vasi kalila več generacij, ni mogoče preprosto postaviti na novo, tako kot hiše. So kolektivno nezavedno in zato zelo trdovratna. Gwerk to intuitivno čuti, zaveda se kapriciozne in s tem slabo nadzorljive narave nostalgije in jo hoče imeti pod nadzorom, zato požegna in denarno podpira delovanje Društva ogroženih in preseljenih. Društvo vsako leto priredi srečanje, kjer se spomini na staro vaško življenje sproščajo nadzorovano in v ne prevelikih odmerkih ter z roko v roki s poudarjanjem osrednje vloge Gwerka in premoga v družbenem in gospodarskem življenju Kotline.

V nekaterih prejšnjih romanih je Rezman svoje protagoniste prepustil robustnim mlinom politične in gospodarske moči, v Barbari in Krištofu pa je ta pritisk bolj prefinjen. Društvo ogroženih in preseljenih je mehka oblika nadzora, je PR za vsakoletno utrjevanje uradnega spomina na potop vasi in predvsem na dogodke po potopu in njihov pomen za razvoj Kotline. Gwerk se ne boji posameznih spominov niti ne zgodb in prigod, ki jih zbira ta ali ona prebivalka Kotla. Boji se nostalgije, ki se neoprijemljivo drži teh spominov in jih kot izmuzljiv fluid povezuje v občutje, ki bi bilo Gwerku vse prej kot naklonjeno. V naravi spominov je, da so si med seboj različni. Poleg tega vsak svoje spomine prikroji položaju njegove družine v vaški zgodovini in mitologiji, službi, javnim funkcijam, mestu v novovaški mikrostrukturi in podobno. In prav na vpetosti danes in tukaj gradi Gwerk. Na vaščane in vaščanke vpetost v vsakdan Kotline deluje kot samocenzura: v varnem zavetju družine ali ožjih znancev vsak ve povedati to in ono, a ko se prestopi meje zasebnega in se vstopi v območje javnega, se tovrstni pogledi hitro razblinijo ali pa si nadenejo nedolžen pridih. Najbolj očiten primer takšne samocenzure, takšnega kolektivnega kreiranja spomina je izjava, s katero se vsi trkajo po prsih: »Na naših žrtvah gori luč po vsej Sloveniji.« Izjava vzpostavlja nostalgično razmerje do preteklosti in hkrati poudarja pomembnost in neizogibnost, skorajda usodnost delovanja za višje dobro. Prav to nevtralizira tisti del nostalgičnega, ki bi bil lahko nevaren za splošno ozračje.

A nostalgija je preveč eruptivna, da bi ji bilo mogoče nadeti uzde. V Barbari in Krištofu je to pripovedovalec P. R. Zakaj prav on? Predvsem ni vpet v družbena razmerja v Kotlini. Pred potopom vasi je z družino živel kot najemnik v gasilskem domu, kot najemniki pa niso imeli pravice do nadomestne lastnine. Zdaj živi v Novem mestu. Poleg tega je P. R. uradni fotograf vsakoletnih društvenih srečanj in ima do spominskih podob poseben odnos. Kot pravi, je začel fotografirati, preden je imel v rokah prvi fotoaparat. In tretjič, njegova nostalgija je seksualno zaznamovana s spomini na prve hetero- in homoerotične izkušnje. P. R. tako nima potrebe po vzpostavitvi vzvoda samocenzure, seksualna prepredenost njegovega spomina vztrajno in nezadržno sili na plan. Ne nujno prijetne seksualne vsebine, ki so pogosto spremljane s podobami ličink, gosenic in podobnega, kar spominja na mlahav moški ud, hočejo priti do besede. Njegova intimna eruptivnost spravi v pogon tudi eruptivnost kolektivnega dela njegovega spomina in Gwerk nima primernega vzvoda, da bi zajezil takšno nostalgično spominjanje. Ko P. R. po vrnitvi v Novo mesto pripravi ulično razstavo fotografij »o usodi krajev njegove mladosti«, direktor premogovnika, tako imenovani Magisterzgverka, namesto da bi previdno molčal, naredi edino stvar, ki je ne bi smel: v izjavi za javnost napade razstavo kot neresnično, češ da prikazuje fotografije stvari, ki jih ni več, ne pa fotografij stvari, ki so. In ki so prava resnica krajev v Kotlini. S to izjavo pa le razkrije in potrdi resnico, ki je drugačna od njegove prave resnice. Kmalu po tej izjavi svoje mesto prepusti nasledniku, tudi zato, da bi se »normalizirale razmere« in bi se spet vzpostavil »konstruktiven dialog«. A Gwerk ne ve, kar ve pripovedovalec P. R.: uradna nostalgija je stvar letnih biltenov društva, ki skupaj z drugo dokumentacijo romajo v arhive društva, preživijo pa le žive podobe v spominu.

Peter Rezman je v romanu Barbara in Krištof briljantno prepletel dve dinamiki: notranjo, intimno, in zunanjo, kolektivno.

Goran Potočnik Černe, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)