Kot že v Bazenu Igorja Karlovška, kjer med tremi vejami oblasti, partijsko, represivno in gospodarsko, prihaja do pretesnih povezav in nečednih prekrivanj, je tudi v Rezmanovi prozi poganjalec zgodbe večinoma koruptivno in zatohlo ozračje v premogovniškem mestu. Včasih je pri popisih knapovskega vsakdana skoraj etnološki, dokumentarističen, tako so posamezni deli romana o rudniku in njegovih oskrbovalcih Zahod jame poimenovani po podpornih elementih rudnika in kažejo postopen razvoj poklica do njegove končne opustitve. Roman je napisan kar najbolj realistično in tako prepričljivo, da so ob rudniških opravilih in poimenovanjih replike zapisane skoraj fonetično: občutek dobimo, da gre za vzporeden premogovniški muzej iz črk, literarno dopolnilo obstoječemu. Spet drugje, recimo v Pristanku na kukavičje jajce, je avtorjev interes predvsem ekološki, prikazuje, kako sta ekologija in želja po hitrem zaslužku in izčrpavanju zemlje v nasprotju in kako prva vedno potegne kratko; ali pa mora sprejeti nečedne in škodljive kompromise, klopotce in daljnoročno škodo v imenu kratkosapnih ugodnosti.

V romanu Tekoči trak spremljamo družinsko problematiko v tem istem in že popisanem premogovniškem bazenu, ki ga lahko lociramo kot Šaleško dolino. Prihaja do zamenjave družbenega reda in generacij: očetovski knapovski sledi mlajša, ki se že šola v tujini in v čisto drugačni zagati kot prejšnja. Kljub izobrazbi namreč ne more dobiti služb. Če je bil prej problem predvsem urejanje zadev po domače, pa recimo potopitev celih vasi, ki jih je zalilo, ko so se posedli opuščeni in nevzdrževani rudniški jaški, se Tekoči trak že dogaja v času, ko zaposlitev ni več pravica. Obratno, to pravico ti lahko uredijo le vplivni posamezniki in priložnosti ni prav veliko, vsaj kakovostnih ne.

Rezman pred nas postavlja ljubezensko zgodbo med potomko druge generacije priseljencev in fantom, ki s svojimi bošnjaškimi prijatelji repa v skupini Trije Bosanci, En Slovenc. On je En iz te skupine, pa tudi N kot neznanec, tujec med svojimi, tujec v etnično mešani reperski skupini, tujec v rojstnem mestu in tuj nekoliko tudi sam sebi. Zato se oprime vere svojih prijateljev in prestopi med vahabite, zaradi islamske ortodoksije pa ga skupina pregretih mladeničev prepozna kot tujca in z njim obračuna. Zaradi banalnosti nasilja in nerazumevanja je tako še enkrat izločen, odtegnjena mu je še zadnja mogoča identiteta in umre kot mučenec za vero.

Na drugi strani je družina njegovega dekleta Dide, s katero imata kar nekaj problemov, predvsem zaradi slabe komunikacije. Oče stari knap, ki je vodil znamenito stavko pred desetletji, ona zaradi njegovih zvez počasi napreduje od tekočega traku do uprave. Se pri tem svojemu marginaliziranemu in vse bolj odtujenemu partnerju tudi odtujuje. Vendar pa je ljubezenska zgodba samo okvir, ki omogoča reminiscence in spomine, ki primerjajo oba časa, tistega, ko so bili rudarji sol doline, in tega zdaj, ko so pravzaprav vsi samo še čreda delovne sile. Pri tem je Rezman do sedanjosti neusmiljen, ne da bi idealiziral preteklost. A vendar so včasih stavko v korist delavcev, in seveda tudi svojo, organizirale kar lokalne struje znotraj politike, danes pa samozvani in lažnivi sindikalisti delujejo proti interesom tistih, ki naj bi jih zastopali. Dve stavki, nekdanja, ki kaže polno moč delovnega ljudstva, in sedanja v tovarni bele tehnike, ki je strogo nadzorovana in pobudniki kaznovani v hipu, ko se oči medijev in javnosti obrnejo stran, morda najbolje pokažeta razliko v razumevanju človeka. Prej se je nečedno početje skrivalo za ideologijo, danes, ko so prevladala gesla o mobilnosti delovne sile in pretoku kapitala, to ni več potrebno.

Kot je v spremni besedi zapisala Tina Kozin, Rezmanovo pisanje deluje angažirano, čeprav se njegov pripovedovalec drži nevtralne lege in je predvsem opazovalec, kronist. K takšnemu realističnemu pristopu seveda spadajo tudi podrobni popisi. Ne le eksterierjev ali urbanistične ureditve doline, pisatelj zazna tudi premike v gospodarskem segmentu. Brezposelni fantje raje gojijo travo po okoliških pobočjih in jo prodajajo, nekdanje gospodarske dejavnosti so zamrle in vse počasi prekriva pepel iz bližnjega dimnika elektrarne, s katerim zasipavajo nekdaj plodna polja, ki so zaradi posedanja rudniških jaškov medtem postala jezera, ta pa so zalila cele vasi. Vse se spreminja v prah, vse se vrača v prežgano in jalovo snov.

Rezman tudi tokrat svojo pripovedno preverljivost stopnjuje v jeziku in žmohtno knapovsko govorico, kakršno je uporabil pri replikah v Zahodu jame, še nadgrajuje. Predvsem z mešanico bosanščine in starožitne knapovske govorice, ki nosi spomin na poimenovanja iz nekih drugih časov in izvor nekaterih besed težko lociramo, tako geografsko kot časovno. Svoje junake tudi jezikovno definira in označuje, in to ponekod precej radikalno, vendar je to samo še en prispevek k prepričljivosti in avtentičnosti. Brezperspektiven konec pa dokazuje, da pisatelj noče delovati tolažniško, bolj kot za uteho mu gre za prikaz realnega stanja. Sivo, brezbarvno in zasvinjano okolje je močna prispodoba in se zažre in zaleze tudi v notranjost prebivalcev industrijskega bazena, nad katerim je nekdaj kraljeval rudnik s svojim podzemljem. Rudnik, katerega zaprtja niso nadomestili z ničimer, niti se v tej smeri nihče ne trudi, če ne gre naravnost v njegov žep.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).