Njegov literarni opus, ki obsega več kot deset pesniških zbirk, v katerih tenkočutno in lirično raziskuje človekova temeljna izkustva, prežemata predvsem eksistencialna refleksija vsakdana in spraševanje o smislu pesniškega ustvarjanja. Ob tem se usodnim življenjskim vprašanjem, značilnim za njegovo pisavo, pridružuje tudi pogosto "mehčanje" s samoironijo in cinizmom, ki ob siceršnji ritmični in ustvarjalni ležernosti poskrbi za avtorsko govorico, s katero Semolič zavzema prepoznavno mesto v slovenski poeziji.

Pesniška zbirka Druga obala sicer pripada dosedanji pesniški govorici Petra Semoliča, vendar so pesmi v njej hkrati pomemben odmik od njegovega dosedanjega opusa. Že uvodna pesem opozarja na izrazito konstanto pesniške zbirke; tematiziranje smrti in minljivosti. Četudi se smrt kot nujna sestavina pesniškega sveta pri Semoliču pojavlja vse od prvenca Tamariša, v tokratni zbirki ni zgolj ena izmed tematik, temveč predvsem lajtmotiv celotne zbirke. Temu sledi tudi oblikovna in idejna raven pesmi, predvsem pa pozicija izjavljanja pesniškega subjekta. Če smo bili pri Petru Semoliču do zdaj vajeni predvsem poetike prvoosebnega lirskega jaza, ki govori o lastni eksistencialnosti ter medčloveških in družbenih odnosih, se v tej zbirki bralec sreča z množico likov, s katerimi Semolič razpira svoje pesniške registre. Skladno s tem se zamenja tudi razumevanje smrti, ki jo je subjekt v prejšnjih zbirkah tematiziral le, ko ga je zadevala, mu grozila, se približevala. V novi zbirki pa se lirski subjekt umakne glasovom, ki ne zvenijo več tako bučno, saj jih mora k nam ponesti vse z "druge obale", ki jo toliko bolj zaznamuje prezenca smrti. Bralec ob tem prisluhne množici oseb, ki prihajajo iz različnih zgodovinskih obdobij in geografskih pokrajin, vse od obče znanih oseb, denimo Odiseja ali Hamleta, do morilcev, izobčencev in anonimnežev, ujetih v toku zgodovine. Nekatere osebe, ki jih avtor pri pisanju prevzema v plesu smrti, že govorijo iz onstranstva, kot je razvidno v razdelkih Ledeni dež in Druga obala, oziroma iz svoje nesmrtnosti, ko gre za znane figure iz svetovne mitologije in literature. Ob bok osebnim pričevanjem teh figur oziroma njihovim meditacijam o poslednjem Semolič budi osebe v življenje tudi z epitafi, zbranimi v istoimenskem razdelku, in z dokumentarnimi zapisi smrti, nekakšnimi literarnimi osmrtnicami, na primer v razdelkih Dnevnik žalovanja in Prazni okvirji. Tu se Semolič spušča na raven slehernika, ob pripovedovanju zgodb "malih oseb" prikazuje temne plati družbe in tako dobro poudarja družbeno angažiranost samih pesmi. Ta je še opaznejša v razdelku Cvet in napev, kjer individualno izkušnjo smrti zamenja kolektivna, saj se ta v zgodovinskem loku kot gospodarica pne od uničenja azteškega kraljestva prek genocida nad Armenci do slovenskih tal s povojnimi poboji vse do izbrisanih. Na ta način Semolič tematiziranje smrti izpostavlja celovito, saj jo v zgodovinskem in geografskem toku izrisuje od posameznikove do kolektivne izkušnje. Pri tem ustvarja portretno knjigo mrtvih, kjer je usoda anonimneža enaka usodi slavne figure, obenem pa prikazuje mnoge načine, na katere se smrt izraža.

Zbirka Druga obala torej pomeni pomemben prestop v Semoličevem ustvarjanju, ki se ne gradi zgolj na izrazitejši rabi oseb in postavitvi smrti na pesniški piedestal, ampak tudi na liričnosti samih pesmi. Pesnik se je sicer v preteklosti že igral s formo pesmi v prozi, pri tem pa je ohranjal lirični ritem in zvočnost, v tokratni zbirki pa tega skorajda ni mogoče zaslediti. Pesmi v Drugi obali se namreč kažejo kot pripovedi v verzih, majhne osebne zgodbe brez pesniškega ritma, zato pa obogatene z epskimi in dramskimi prvinami. To niso pesmi, ki bi pripovedovale o govoru med človekoma ali med smrtjo in človekom, temveč se dialog velikokrat vzpostavlja tako, da izrečene besede konkretizira vmesno besedilo, ki deluje kot didaskalije. Prav zaradi odsotnosti liričnosti pa ta postane toliko izrazitejša, ko se v zadnjem razdelku Barve začne vračati. V skladu z naslovom se pesmim, ki so jih izčrpali sivi odtenki smrti, prek liričnosti povrne barva. Opazno se skrajša dolžina verzov, izrazitejši postaja tudi ritem, ki se gradi z asonancami in aliteracijami. Večja pesemskost je opazna tudi na motivni ravni, ki jo zaznamujejo bogatejše metafore (te so se namreč v prejšnjih razdelkih umaknile bolj pragmatičnemu izrazu), fokus pa se iz smrti prek katalizatorja ljubezni in strasti počasi začne pomikati proti življenju. Prav z zadnjim razdelkom je Peter Semolič poskrbel, da zbirka Druga obala s tematiziranjem smrti in senčnih plati človeškega bivanja oziroma minevanja ne zapade v pretirano temino. Z zaključkom mu je namreč uspelo vzpostaviti pomembno misel – neločljivo povezanost minljivosti z življenjem, ki ga osmišlja prav končnost smrti.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)