Zbirko sestavlja triintrideset pesmi, označenih z rimskimi številkami, skozi katere spremljamo Jasperja Krulla (kot zvemo iz spremne besede Lucije Stepančič, naj bi pesnik ime prebral na spominski plošči iz 16. stoletja) na njegovem potovanju po deželi – ki je, kot je za Svetino značilno, nedoločna, saj pesnik ne navaja konkretnih zemljepisnih imen – in na njegovem notranjem, mističnem potovanju, kar je v primeru te poezije še pomembneje. Potovanje se začne v točki naivne, morda tudi priučene vere v popolnost vsega, vere, ki osrednji lik ali, bolje rečeno, persono teh pesmi navdaja z navdušenjem nad lepoto sveta in življenja, v katero prodira s slastjo, v prepričanju, da prodira v "maternico skrivnosti", iz katere se vedno znova rodi.

Toda srečno predizkušenjsko stanje ne traja dolgo. Kmalu se v verzih pojavijo negotovost, dvom, tudi frustracija ob spoznanju nemoči ubesediti sluteno: "Izpisati nakopičeno gmoto, ki amorfna leži v meni. /…/ A ne znam/ je imenovati, ne znam je ubesediti."

Zdi se, da je prav nemoč ubesedovanja tista točka, iz katere se rojeva pričujoča poezija, kar pomeni, da imamo opraviti z izrazito sodobno liriko. Peter Svetina pa s tem, ko v pesmih govori s pomočjo persone, hkrati preide raven deskripcije in naivnosti, ki pogosto spremlja tovrstno sodobno pesništvo; govorica teh pesmi je močna, sugestivna, avtentična in sodobna. Jasper Krull je namreč hkrati starodaven menih in naš sodobnik – v pesmih so kot v Borgesovem Alephu združeni vsi časi in tako lahko ob srednjeveški ikonografiji najdemo tudi telefon in fotoaparat, kavbojke in bel pulover. In tako kot sodobni človek, je tudi Jasper Krull v sebi razdvojen:
"Potoval sem kot Jasper Krull, dokler se / nisem ustavil v atlantski krčmi. Tam me je Križani / prijel za roko in rekel: Hodi za menoj. Od tam sem / pater Edelrid, jaz v samem sebi."

Od pesmi do pesmi spremljamo tesnoben boj med "starim jazom" Jasperjem Krullom in "novim jazom" patrom Edelridom, boj, ki se ne konča z zmago enega nad drugim, ampak z njuno pomiritvijo, ko protagonist teh pesmi sprejme tako svoj "zemeljski jaz" kot svoj "božanski jaz". Takrat zagleda svet na novo, zagleda novo zemljo in novo nebo. Tesnoba je še vedno tukaj, toda zdaj jo razume drugače in prav prek nje odkriva možnost spoznanja. V zadnji pesmi se tako posveča vsakdanjim predmetom in opravilom in ne zahteva več, da bi gromoglasno prepeval psalme, kot je počel na začetku zbirke.

"/…/ Uho, v katero stopam, ni moje /uho. Skupaj z lastnim ušesom sem se /
naselil v njem. Zlezel sem v objem / Materi Božji. Barve, same barve pršijo čez moje / ta hip / najdene besede. / Ves sem uho / v ušesu sveta."

Mistična poezija je kot pesniška zvrst izginila ob koncu srednjega veka, a zdi se, da v zadnjem času s pesniki, kot sta Neža Zajc in Borut Petrovič Vernikov, pri nas doživlja poskus revitalizacije – kot takšna postavlja kar nekaj vprašanj, tudi to, ali še zmore nagovoriti sodobnega bralca. Peter Svetina na to vprašanje odgovarja pritrdilno: z rabo persone, mešanjem srednjeveške in sodobne ikonografije in predvsem z natančnim orisom tiste tesnobe, ki je značilna za sodobnega človeka, če je ta religiozen ali ne, se je izognil tako naivni newagevski poeziji kot temu, da bi njegovi verzi zdrsnili v polje verske ideologije. S tem pa je ustvaril sodobno in pesniško prepričljivo religiozno liriko.

Iz oddaje S knjižnega trga.