To sicer ni nikjer izrecno omenjeno, saj jo avtorica imenuje "malčica" oziroma "dekletce". Marsikateri bralec tako dobi vtis, da bi bila Mašenka lahko pomanjšana verzija Maše, ki se nenehno bojuje za materino pozornost in ji ves čas pritiska na živce. Ambivalenten odnos med mamo in hčerko se kaže na vsakem koraku: med Mašo in Mašenko ter Mašo in njeno mamo se razvije cel spekter simpatičnih psiholoških provokacij in zastavljanja povsem življenjskih vprašanj, na katera niti odrasli nimajo odgovora. Avtorica nas polagoma vodi v dokaj predvidljiv svet odraščajoče ženske in njenega otroka, ter nam tu in tam odstre njeno kritično razmišljanje: "Četrt dneva preždiš pred neko škatlo v službi, četrt dneva preždiš v nekem baru, četrt dneva preždiš pred neko drugo škatlo doma in gledaš, kako neki drugi ljudje ždijo po nekih drugih barih – in potem greš spat. Ne vem. A se ti ne zdi to … nekaj?" Moti jo, da sosed vsak dan bolšči v njene prsi, da si njena najboljša prijateljica želi postati pornografska igralka in da se njen fant s takšno lahkoto preda svojim nagonom, medtem ko se sama drži na vajetih in sklicuje na zdravi razum. Še več – v Mašenki vidi materializacijo svojih gonov, zato se ji deklica s svojimi prvinskimi potrebami in zahtevami vse bolj gnusi. Njena jeza tako nekega dne izbruhne v podobi lucidnih morilskih sanj, za katere bralec dvomi ali niso morda resničnost, saj jih pisateljica opisuje tako strastno in precizno, da z njimi celo prekine precej monoton pripovedni tok, trkajoč na nezavedno bralca, ki se zmedeno sprašuje: Kaj, hudiča, se je ravnokar zgodilo?

Petra Brecelj je novinka na slovenskem literarnem prizorišču – že res, da morda ni privrženka klasične, aristotelovske dramaturgije, vendar je poznavalka psiholoških procesov v človeku in jih secira s kirurško natančnostjo. Na prvi mah se zazdi, da v noveli obravnava razlike med spoloma, da govori o tem, da so ženski možgani ustrojeni popolnoma drugače kot moški, vendar hitro odkrijemo subtilne plasti njene pripovedi, ki nas vodi v smer preizpraševanja o tem, kakšne igrice se gre naše nezavedno, če ga omejujemo in ukalupljamo v vnaprej izdelane vzorce. Maša se tako na eni strani čudi paleti trženjskih strategij, ki jim ljudje vsakič znova nasedejo, po drugi strani pa nasede lastnemu nezavednemu v trenutku, ko to najmanj pričakuje.

Čeprav poveličuje sončne zahode in se po otroško sprašuje, zakaj “mora drevo, ki raste ob meji, pokazati veljavni osebni dokument, preden požene korenine čez neko navidezno črto”, se ne zaveda, da s potlačitvijo svojih čustev in gonov tepta svojo lastno naravo in postavlja omejitve v svoji glavi. Ne nazadnje se protagonistka dobro zaveda, v kako zlaganem in dvoličnem svetu živimo, ko svoje misli strne v samoreflektivno "razodetje": "Pod praporom tehnološkega napredka smo se sami zaprli v neke elektronske, betonske, plastične samice in pozabili, da smo v bistvu del narave. Ampak pri tem je najbolj smešno to, da se vsi zaprepadeno sprašujemo, zakaj je šlo vse k hudiču, zakaj smo vsi tako prekleto zblojeni in zamorjeni. Ne vem, no… Težko je to gledati."

Novela Mašenka je aktualno in lucidno branje, ki med drugim zagovarja misel, da moramo pri reševanju sveta najprej začeti pri sebi, dokler ne bomo v praksi začeli izvajati tega, kar zagovarjamo v teoriji, nam ni pomoči. Zato nas ne preseneča, da je avtorica na zadnji strani knjige navedla prelepo misel Kahlila Gibrana, ki pravi: "Drevesa so pesmi, ki jih zemlja piše na nebo. / Mi jih podiramo in jih spreminjamo v papir, / da lahko ovekovečimo svojo praznost." In pripisala: "Delo je na voljo samo v knjižnicah. Kdor razume, zakaj, naj posadi drevo …"

Čeprav bi knjiga Petre Brecelj Mašenka, stilistično gledano, potrebovala nekaj dodelav in popravkov, gre za simpatično in nadvse aktualno delo. Opozarja nas na odvisnosti in iluzije, ki nam krojijo življenje, zlasti takrat, ko smo prepričani, da smo na pravi poti in da so vsi drugi v zmoti.

Iz oddaje S knjižnega trga