V knjigi Pika na B. s podnaslovom Detektivska pustolovka nekega Blaža M. se v spontanost in iskrenost pravljičnega sveta, kjer ni nič tako zapleteno, da se z malo dobre volje in poguma ne bi dalo rešiti, podaja pisateljica Milena Miklavčič. Avtorica, ki jo doslej poznamo po zgodbah Abeceda iz Zajčkove ulice, Usode in Pri hrastu na levo, piše pa tudi zgodbe za odrasle (dobro jo poznajo soavtorji in bralci Blogozije), v najnovejši knjigi popelje skozi napeto pripoved, ki se posrečeno suče med resničnim in domišljijskim svetom in je ravno pravšnja za predstave otroških bralcev, ki se pri odraščanju srečujejo prav s tem.

Na prvi pogled le običajna pustolovščina zdolgočasenega dečka Blaža M. se spremeni v napeto reševanje sveta pred hudobnim kamnom Nopom, ki obljublja, da lahko izpolni tri želje, a kaj ko ima kamnito srce in želi svoje moči uporabiti le za hudobijo.

Treba je kar nekaj časa, preden se Blaž, ves jezen na svet, češ da ga nihče ne mara in ga vsi le karajo, ugotovi, da je prav sam postal junak pravljice. Prav tak kot tisti, o katerih mu je vsak večer prebirala mama. Če smo natančni, je bilo za njegovo spoznanje potrebno eno popoldne, a v pravljični deželi teče čas drugače in se eno popoldne hitro prevesi v več dni.

Šele s potepanjem po deželi, kjer mu dela družbo zgovoren čriček Matiček, spozna, da doma pravzaprav sploh ni tako hudo, ampak ga začne še prehitro pogrešati, da je bolj pogumen, kot bi si mislil, da punce sploh niso tako slabe in je zanje vredno potočiti tudi kakšno solzo ali dve, in najpomembneje, da se še tako velike hudobije ni treba bati, saj jo je mogoče stopiti z navadno pesmijo.

Že od samega začetka pustolovščine je odraščajoči Blaž neverjetno dovzeten za razmišljanje o svetu, ki ga pozna in šele spoznava. Bister fant, ki zna biti tudi kritičen, je pripravljen pomagati vsakomur, ki mu prekriža pot, tako okamnelim čričkom, prestrašen mravljam, ki jih vsako noč napade razbojnik, kot tudi razbojniški deklici Marini. Z njo stketa prav posebno prijateljstvo, od katerega se je toliko težje ločiti, ko se je treba vrniti v vsakdanji svet. A tudi ta ni tako daleč, kot se zdi odraslim ljudem, preobremenjenim z vsakodnevnimi skrbmi, saj je tudi Blaževa mama videla tam daleč na hribu roko deklice, ki je mahala svojemu prijatelju Blažu.

Pa saj ni pomembno, če mu bodo starši in prijatelji verjeli, kaj vse je doživel in koliko poguma je pokazal (no, če pozabimo tisti zadnji spodrsljaj, ko ga je hudobija skoraj dosegla. A komu se v življenju kaj takega še ni zgodilo, kaj?). Vse kar je pomembno, je, da je bogatejši za nekaj dni nepozabnih izkušenj, s katerimi bo lažje zakorakal naprej, hkrati pa se mu je, kot je zapisala pisateljica, v lase ujel "skoraj neviden pravljični prah". Prav tak, ki obogati bralca, ki je z Blažem in njegovimi prijatelji prestopil tisto črto, kjer se domača ulica prevesi v pravljično deželo.

Maja Kač