Ko se je zanimanje Britanca Alexeia Monroja za industrijsko in elektronsko glasbo srečalo z njegovo strastjo za raziskovanje kulture in politike v deželah nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope, je bilo umetniškemu kolektivu NSK usojeno, da bo postal predmet Monrojeve doktorske disertacije.

Delo Alexeia Monroja ni zgolj predstavitev zapletene strukture kolektiva NSK (ime je do začetka 90. let pomenilo Neue slowenische Kunst - Nova slovenska umetnost) in delovanja skupin, ki so se vanj povezale. S Pluralnim monolitom je Monroe prodrl v samo jedro semena, iz katerega se je izvalil NSK – v jedro zapletene jugoslovanske družbeno-politične realnosti. Umetniški proizvodi vseh stalnih članov NSK-ja (glasbene zasedbe Laibach, likovnikov s skupnim imenom Irwin, Oddelka za čisto in praktično filozofijo, oblikovalcev Novi kolektivizem in gledališke sekcije, ki je v malo več kot dveh desetletjih obstoja NSK-ja zamenjala imena Gledališče sester Scipion Nasice, Rdeči pilot in Noordung) namreč problematizirajo tako javno spoznane kot tudi prikrite ideologije, ki obvladujejo naš vsakdanjik, preiskujejo pa tudi podobe iz preteklosti, ki še vedno vplivajo na razvoj družbe, politike, pa tudi na potek osebne zgodovine vsakega posameznika.

Za uvod v predstavitev NSK-ja je tako Alexei Monroe pripravil zgoščeni pregled zgodovine slovenskega naroda z vsemi prelomnicami, ki so se za vedno zapisale v kolektivni spomin Slovencev. Če kdo še dvomi, ali so umetniki s svojimi deli sposobni pripraviti razumen odgovor na družbeno-politične razmere, ki jih obdajajo, bo mnenje spremenil po prebiranju poglavij o NSK-jevih tehnikah obdelave zgodovinsko pogojenih, pa tudi večno aktualnih političnih in ideoloških tem, ki so jih pri svojem delu obravnavali NSK-jevci. Množica filozofskih referenc in natančno seciranje dogodkov, zaradi izkustva katerih naj bi slovenski narod trpel za kroničnim pomanjkanjem samozavesti in hudimi avtodestruktivnimi nagnjenji, NSK-jevce vzdigneta nad polje umetnikov, ki želijo ustvariti vtis filozofsko podkovanih akterjev, a jim to delno uspeva le zaradi šokantnosti njihovih del, ne pa tudi zaradi njihovih vsebinskih in oblikovnih odlik.

Odlika knjige je, da jo lahko prebirajo tudi tisti, ki jih zapleteni umetniški in filozofski viri NSK-jeve umetnosti ne zanimajo, želeli pa bi se podučiti o temeljnih potezah in biografiji tega umetniškega združenja. Sporočilo poglavij o posameznih članih NSK-ja, še posebno pa poglavja o najbolj znamenitem členu NSK-jeve ideološko-umetniške verige, glasbeni skupini Laibach, je namreč razpoznavno tudi, če izpustimo vsa predhodna in naslednja poglavja. Ta so zanimivo branje predvsem za tiste, ki se zanimajo za odnos med umetnostjo in ideologijo ali pa želijo razumeti, kaj je NSK-jevce gnalo pri njihovih akcijah.

Prednost Pluralnega monolita je tudi to, da je njegov avtor Britanec, ki lahko delo umetnikov, ki so jih zaradi kontroverznega dela večkrat javno obsodili in ki so povzročili celo pravi državni škandal, in umetnosti, ki ji je jugoslovanska oblast skušala odvzeti domovinsko pravico, presoja bolj objektivno kot slovenski raziskovalec. Ta bi zaradi vpetosti v slovenski družbeno-politični prostor že vnaprej zavzel (četudi morda ne zavestno) stališče do dela NSK-jevcev in bi pri pisanju le stežka povsem izključil vse svoje vrednostne sodbe.