So nesreče le dogodki, ki jih nismo mogli preprečiti, ali tudi situacije, ko tega zavestno nismo naredili? Ta problem leži v srži romana Pokora pisatelja Iana McEwana, zgodbe o samozadostni bogati britanski družini v letih pred in med drugo svetovno vojno.

Najprej spoznamo 13-letno Briony, dekletce s (pre)živahno domišljijo, ki se ukvarja s svojim najnovejšim literarnim podvigom. Njena mati v zgornjem nadstropju pestuje eno od svojih rednih migren in čaka na telefonski klic moža, ki bo zaradi dela gotovo spet zamudil večerjo. Starejša hči Cecilia se ubada s svojimi, kar naenkrat ne več nedolžnimi čustvi do Robbieja Turnerja, sina domače služkinje, na katerega je še do pred kratkim gledala kot na brata. Dogajanje je lenobno kot soparni poletni večer, ki ga opisuje, pisatelj se pomudi ob sestavi jedilnika in iskanju izgubljenih nogavic, a v zraku je ves čas neka napetost: nad glavo jim visi nepremišljena laž, ki bo uničila življenje dveh ljudi in za seboj potegnila usodo vseh, ki so se tistega večera znašli na posestvu Tallisovih.

Briony je namreč pred večerjo z okna svoje sobe videla nenavaden prizor: njena sestra se je pred Robbiejevimi očmi na vrtu slekla do spodnjega perila, skočila v vodnjak in se kmalu vrnila na površje s predmetom, ki ga Briony iz svoje opazovalnice ni mogla videti. Dekletce v navalu svojih pisateljskih ambicij sklene, da je videla nekaj zloveščega in da je mrkogledi Robbie njeno sestro prisilil v nekaj, česar ni hotela. Ko še istega večera nato nekdo v temi napade in posili njeno sestrično, se ji zdi čisto samoumevno, kdo je zlikovec, in policistom rade volje postreže s pričanjem o tem, kaj je “videla” (torej o tem, za kar je prepričana, da se je zgodilo).

Tallisovim se tistega večera pripeti cela vrsta “nesreč” tragičnih razsežnosti: dvojčka zvečer odtavata od hiše in sprožita iskalno akcijo cele družine in njihovih gostov, fant je po kriven obtožen zločina in sveža ljubezen je zatrta v kali. Ko gledamo junake, kako se zapletajo v svojo na videz neizbežno usodo, se počutimo kot občinstvo kakega nemega filma, ki v varnem zavetju kinodvorane možaku na platnu dopoveduje, za katerim vogalom preži nevarnost. Spet in spet si mislimo: “Ko bi vsaj …” A za razliko od junakov grških tragedij in naturalističnih romanov bi se Tallisovi svoji tragediji lahko izognili – če bi le prevzeli odgovornost za svoja dejanja.

McEwan v Pokori pokaže, kako se zveze med ljudmi razkrojijo na način, ki je presenetljiv in neizogiben naenkrat. Tok zgodovine lahko napaki enega posameznika da krila: Robbie se pet let kasneje, sredi najhujše vihre druge svetovne vojne, znajde v kaotičnem umiku britanske vojske pri Dunkirku (sam sebi je prepuščen predvsem zato, ker zaradi svoje zaporniške preteklosti nikoli ni mogel napredovati do oficirja). Briony, ki je med tem odrasla, je našla svoj način pokore: po stopinjah starejše sestre (ki se je od družine popolnoma odrezla) se izšola za bolniško sestro.

Odpuščanje seveda ne bo tako poceni: Briony med tlako v vojški bolnišnici ugotovi le to, da prave pokore ne bo našala v nečem tako prozaičnem, kot je težko fizično delo ali skrb za ranjence. Ne, tako zlahka ne bo šlo. “Vse skrito v telesu je prišlo na dan – kost je štrlela iz mesa, ven so svetoskrunsko kukala čreva ali vidni živec. Iz te nove intimne perspektive se je naučila preproste, očitne reči, ki jo je zmeraj vedela in jo vsi vedo: da je človek, med vsem drugim, iz snovi, ki se hitro strga in težko zašije nazaj”. Ali pa se je sploh ne da.

Bil bi greh izdati presenetljiv in srce parajoči preobrat na zadnjih dveh straneh knjige, ki razkrije uničujočo premoč domišljije nad resničnostjo in pokaže, da ima tudi odpuščanje, najbolj krščanska med vrlinami, svoje meje.

Ana Jurc