Knjiga Pomeni prostora (ideologije v urbanizmu in arhitekturi) razkriva neobhodno navzočnost trenutno vladajoče ideologije v urbanizmu in arhitekturi. Foto: MMC RTV SLO
Knjiga Pomeni prostora (ideologije v urbanizmu in arhitekturi) razkriva neobhodno navzočnost trenutno vladajoče ideologije v urbanizmu in arhitekturi. Foto: MMC RTV SLO
Baron Georges-Eugène Haussmann: regulacijski načrt otoka sredi Sene Île de la Cité
Baron Georges-Eugène Haussmann je ustvarjal Pariz 'po meri' francoskega 'drugega cesarstva (Le second Empire) Napoleona III. Razširjene ceste naj bi onemogočale postavitev barikad revolucionarnega delavstva, palače ob njih pa naj bi bile simbol veličastja obnovljenega cesarstva francoskega
Camille Pissaro
Haussmannova urbanistična in arhitekturna preureditev Pariza je bila velik poslovni projekt in eden prvih primerov velikopotezne špekulacije na področju trgovanja z nepremičninami.

Leta 1981 izdana knjiga Pomeni prostora (Ideologije v urbanizmu in arhitekturi) je pravzaprav nekakšen vodič za gledanje, za raziskovanje mesta in pravilno 'orientacijo' v njem. Gre namreč za družbenokritično delo, ki z uporabo zgodovinske in sočasne perspektive razkrinka navzočnost oblasti oziroma vladajočega ideološkega diskurza v arhitekturi in (še bolj) v urbanizmu. Javno prostori, skozi katere se vsak dan premikamo, nikakor niso le funkcionalni in estetski proizvodi ars aedificandi – umetnosti zidave, ampak so izraz „prisvajanja prostora“ in njegove uporabe (beri: zlorabe) v korist tistim, ki 'vlečejo niti' v ozadju.

Rotar zato v svojem delu zapiše, da je urbanizem „ideološka vladavina nad mestom oziroma, bolj dosledno in natančno, način, kako se realizira logocentrični imperializem (imperializem znaka) na področju zidave“. Prva omemba v knjigi Pomeni prostora zelo pogosto objavljene besede imperializem terja kratko opombo. Čeprav knjiga opozarja na občeveljavno resnico, da je urejanje prostora ena izmed dejavnosti v sklopu širšega projekta nadziranja in upravljanja z množicami, je po mojem mnenju treba Rotarjeve sodbe brati nekoliko zadržano. Po nekaj straneh namreč bralec z nekaj osnovami iz politične in sociološke teorije spozna, da je Rotarjeva metoda izrazito (post)marksistična, zaradi česar izvor urbanizma v modernem pomenu besede postavlja v čas prodora kapitalističnega načina proizvodnje in zaradi česar sodobnemu mestu neločljivo nasprotje med spontanim tvorjenjem mestnega tkiva in urbanističnimi prijemi oblasti razlaga kot rezultat družbenega nasprotja med proizvajalci in lastniki proizvajalnih sredstev.

Z nanašanjem na Althusserja in njegovo teorijo ideoloških aparatov države Rotar urbanizem prepozna za eno izmed represivnih orodij oblasti, kar se najbolje kaže v „birokratizaciji oziroma, natančneje, birokratski/tehnokratski redukciji urbanih dejavnosti“. Na prvi pogled popolnoma fukcionalni ukrepi, kot so številčenje hiš, poimenovanje ulic in prometna regulacija, naj bi bili prijemi za zmanjšanje govora o mestu na en sam način, oziroma gre za oblikovanje "monosemične semantike" o mestu, za oblikovanje enega (pravega) načina razmišljanja o mestu.

Dobrodošlo je seveda, da Rotar teoretične ekskurze dopolnjuje s praktičnimi primeri, katerim pa tako kot pri izbiri ideološkega pogleda lahko očitamo nepopolnost. Rotar se namreč v iskanju izvorov sodobne urbanistične prakse naslanja bolj ali manj izključno na francoski položaj. Drži sicer, da je posebno Haussmannova preureditev Pariza vzorčni primer urejanja mesta v službi vzpostavljanja nadzora nad 'neprimernim' prebivalstvom, ki je bilo pred gradnjo še danes navzočih širnih bulvarjev v veliki meri izseljeno iz središča novega Pariza, in da je prav urbanistični poseg eden prvih velikopoteznih kapitalističnih gradbenih projektov oziroma projekt 'mešetarjenja' in špekulacije z nepremičninami, ki je Haussmannu prinesel ogromen dobiček. Vseeno pa bi bilo za popolnejše razumevanje porajanja sodobnega urbanizma treba pogledati tudi dogajanje v ZDA, kjer so se ravno v obdobju gradnje Haussmannovega Pariza oblikovala velike metropole, pa tudi pogled v Prusijo na začetku 19. stoletja in tamkajšnje razprave o tem: „V katerem slogu naj gradimo?“ med kraljem in visokim uradnikom državne gradbene administracije Karlom Friedrichom Schinklom ne bi bil odveč.

Zgoraj zapisanemu navkljub delo Pomeni prostora (Ideologije v urbanizmu in arhitekturi) vsem priporočam v branje. Prav zgodba o vdoru ideologije v javno arhitekturo in urbanizem – tega Rotar opredeli tudi kot „način, kako se ideologija prepoznava in bere v mestu“ -, katerega Rotar datira v čas usihanja baročne absolutistične države, torej v 18. stoletje, nam namreč hkrati tudi pojasni, zakaj se Ljubljana že skoraj trideset let sooča s tako imenovanim arhitekturnim in urbanističnim zastojem. Veliki projekti, katerih izvedba se nujno vleče čez več mandatov mestne oblasti, namreč niso mogli biti izvedeni, saj se je ideologija na oblasti – tista vidna in tista v ozadju – prehitro menjala. Meandriranje med različnimi ideološkimi usmeritvami pa je hkrati pomenilo tudi vedno novo predeljevanje maksim, ki naj bi jih izražala urbanizem in arhitektura slovenske prestolnice. V takšnim razmerah je izvedba seveda 'morala' izostati.