Na prvi pogled bi rekli, da ne ravno veliko. Znanstvena razlaga nastanka vesolja in vsem poznana pisana vrečka s pokovko, ki jo v rokah drži marsikateri obiskovalec kina, najbrž v resnici nimata veliko skupnega. Razen če ... Se ne vmeša pisateljeva domišljija. Potem se kaj hitro lahko zgodi, da se velika zgodba o začetku vsega stvarstva sprevrže v nekaj tako banalnega, kot so vse naokrog leteče pokovke.

Eksplozija popkorna je namreč odlična metafora za naš razdrobljen vsakdan z množico majhnih, največkrat povsem nepomembnih zgodb, ki vzniknejo kjer koli in kadar koli ter prav tako hitro, kot so prišle na plan, tudi poniknejo. In nič nenavadnega ni, da se v tem kaosu zgodb v središču pisateljeve pozornosti znajde človek, ki jih skuša na vsak način dobro prodati. Pa poglejmo, kakšno zgodbo nam torej prodaja glavni protagonist romana Valter Koren, tako rekoč junak našega časa.

Če bi dovolili, da spregovori sam, bi se najbrž opisal nekako takole: "uspešen šišenski podjetnik", "mlad biznismen, pa investitor z lastnimi idejami", če namesto njega spregovorimo mi, bo zadoščala ena sama beseda - gobezdač. Pravo podobo Kosežana Valterja Korena si lahko ustvarimo že na začetku romana, ko ga »zalotimo« v kleti, kjer prisluškuje pritajenim krikom in »nenavadnim« zvokom ter se hkrati že vidi na naslovnici časopisa z mastnim naslovom "Uspešen šišenski podjetnik razkrinkal tolpo kletnih jebcev". Ta diplomirani zgodovinar in nekdanji punker, ki je odraščal v času nekdanje Jugoslavije, se skuša zdaj, ko je na pohodu kapitalizem, na vse mogoče načine prilagoditi vrednotam novega časa, kar v prvi vrsti pomeni postati bogat in ugleden podjetnik. Vendar pa mu ne uspeva najbolje. Sam seveda misli, da težava ni v njem samem, pač pa v drugih. Tistih, ki ne zaupajo njegovim vizionarskim podjetniškim idejam, kot je na primer tista o odprtju horrorhousa v Ljubljani, ki bi obiskovalcem ponudil nazorne prizore srednjeveških mučenj, povojnih pobojev in predstavitev slovenskih serijskih morilcev. Ne škripa pa samo v Valterjevem poslovnem življenju. Veliki Don Juan mora kljub vsem poskusom dvorjenja in »neizmerni duhovitosti« priznati, da je pogorel tudi pri zapeljevanju svoje sosede Sekse (njenega vzdevka se je kakopak domislil sam). In to ravno tiste, ki ji je prisluškoval v kleti in za katero je celo prepričan, da je prostitutka.

Vsi ti poskusi Valterjeve bolj ali manj "sfaljene" samopromocije so sicer za bralca zelo zabavni, hkrati pa razkrivajo tudi junakovo drugo plat značaja. Celoten roman je pravzaprav 236 strani dolg monolog nesamozavestnega moškega, ki si bolj kot vse želi uspeti, a v trenutku, ko bi bilo potrebno stopiti v akcijo, odpove. Vzporedno z Valterjevo skozi roman vznikajo tudi posamezne zgodbe drugih romanesknih oseb (Valterjeve šefice Anite, ločenke Petre, starega prijatelja Mareta, uspešnega poslovneža Bobija), vendar se zdi, da je njihov glavni namen obdržati Valterjevo zgodbo v nenehnem teku, ki pa postaja vse bolj bizaren.

Valter namreč vseskozi stopa po meji realnega in fantazijskega sveta. Naključen dogodek ali zgolj ena sama izrečena beseda v njem sproži poplavo asociacij in vzbudi kar najbolj neverjetne fantazije, ki pa so prikazane kot realne in zaradi katerih nazadnje ne vemo, kaj se je resnično zgodilo in kaj je le plod njegove domišljije. In če imamo na začetku opraviti z zgodbo o velikem poku, ki se raztrešči v popkorn, se zdi, da se na koncu enako zgodi s pripovedovalčevo zavestjo. Razumevanje konca romana, ki se začne z uvodno znanstveno razpravo o levi in desni možganski polobli in nadaljuje v nizu nadrealističnih prizorov z Valterjem in Petro v supermarketu, bralcu povzroči kar nekaj sivih las. Kljub dobro zastavljenim prizorom, ki so, tudi z grafično podobo besedila, razdeljeni na moški in ženski glas, se vseeno zdi, da ima konec romana s predhodnim dogajanjem malo skupnega. Melodramatičen prizor, ki pušča usodo glavnih protagonistov popolnoma odprto in jo celo dodatno zamegli, pa zna pustiti marsikaterega bralca nepotešenega.

Kljub posameznim pomanjkljivostim se je Skubic ponovno izkazal za mojstra pisane besede. Roman Popkorn je, tako kot avtorjeva prejšnja dela, vpet v urbano življenje Ljubljane, le da so »fužinski geto« zamenjali terasasti koseški bloki. Tudi na slogovni ravni avtor nadaljuje svojo začrtano pisateljsko pot zapisovanja žive ljubljanske govorice. Sočen, ironičen, humoren in igriv jezik s prepletanjem realne in fantazijske ravni ter z dodajanjem zgodb o požigih in mučenju čarovnic, surovosti rabljev, javnih eksekucijah in nekaterih psihičih, kot sta bila Hudi Kljukec in ljubljanski Razparač, ustvarja, včasih bolj in drugič manj posrečen, kalejdoskop romanesknih podob.

Kristina Sluga