Popravki (The Corrections) so prvič izšli leta 2001 in si kmalu prislužili literarno slavo z ugledno nagrado National Book Award. Širšo popularnost pa je Franznu prinesel spor z Oprah Winfrey, ko je najprej sprejel in nato zavrnil povabilo v njeno oddajo. Zadeva je bila sprejeta precej ostro, saj vemo, da je vpliv Oprah na ameriško javnost precejšen. Pa vendar je vse skupaj Franznu prej koristilo kot škodovalo, kar enostavno pomeni, da mu je prineslo(potrebno) medijsko odmevnost. S svojim delom se Franzen priključuje tradiciji ameriškega pisateljevanja, kjer pisatelj črpa iz svoje lastne izkušnje, in ne iz proste domišljije ali širše zgodovine. Lastna izkušnja seveda ustreza zgodovinski izkušnji, vendar je dogajanje osredotočeno na intimo junakov; tista, ki je bila vzrok za nastanek romana, pa je v tem primeru alzhaimerjeva bolezen pisateljevega očeta.

Popravki bralca popeljejo v svet družine Lambert. Gre za tipično ameriško družino srednjega višjega razreda: ostarela starša in že davno osamosvojeni trije otroci. Enid in Alfred Lambert živita kvaziprijetno starčevsko življenje, ki ga kazi le Alfredova alzheimerjeva bolezen. Stvar Enid rešuje z zanikanjem in bežanjem v svet domišljije. Njena velika želja je ponovna združitev družine med božičnimi prazniki. Načrt se seveda izkaže za težje uresničljivega, saj so njeni otroci razkropljeni po svetu in si niti ne želijo vrnitve v domače gnezdo.

Nič več in nič manj kot tipična ameriška družina
Roman je razdeljen na šest različno dolgih poglavij. Vsako izmed njih je posvečeno določenemu članu družine. Bralec spozna, da je opisan svet poln neke sladkobne trpkosti, kar je mogoče vzporejati z nekim splošnim stanjem današnje družbe. In prav stanje družbe je na neki način tisto, ki se vmeša v odnose med družino; gre namreč za generacijski prepad med starši in otroki, kar podkrepijo še njihovi različni značaji.

Oče Alfred je bil nekdaj glava družine, a so ga zdelali bolezen in lastno mišljenje oziroma enostavno zavračanje kakršnih koli 'popravkov', kar bi pravzaprav pomenilo, da ne stopa v korak s časom. Je pač predstavnik starega mišljenja, tistega še moralno trdnega, ki ne dopušča špekulacij in zavrača vedno bolj potrošniško družbo. Njegova žena Enid pa je nasprotno bolj prilagodljiva in usklajena z novo družbeno etiko. Razlika med možem in ženo je precejšnja, a se nikdar ni pokazala, ker se je Enid vedno uklanjala moževim željam ali pa delovala na skrivaj. Njuni sadovi, trije otroci, pa so v skladu s kulturno konvencijo uporniki proti življenjskemu slogu svojih staršev.

Najstarejši sin Gary je tisti, ki je izpolnil materin sen in živi pravo družinsko življenje. Žena, trije otroci, hiša in dobra služba naj bi bili vsi pogoji za tuzemsko srečo. Pa se seveda izkaže, da Gary le ni poln optimizma, pravzaprav nasprotno. Sam v sebi na tihem trpi za depresijo, ki jo zdravi s precej obilnimi količinami alkohola. Chip, srednji otrok in očetov ljubljenec, se je moral po desetih letih posloviti od udobnega profesorskega življenja, ker se je zapletel v afero s svojo študentko. Vržen v realno življenje, se izkaže za precej nezmožnega živeti ga. Njegove samouničevalske težnje ga vodijo vedno globlje, dokler ne najde rešitve v begu v Latvijo, kjer sodeluje pri spletnih prevarah. Najmlajša - hčerka - Denis se kot ženska, ki je morala odrasti v moškem okolju, sprva zateka k dominantnim predstavnikom nasprotnega spola, kar pa jo pušča neizpolnjeno. V iskanju same sebe spreobrne svojo spolno identiteto in od takrat naprej 'surfa' nekje med homoseksualnostjo in 'straight' usmeritvijo. Nazadnje se zaplete v trikotnik z zakonskim parom, položi vsakega zakonca posebej in odide praznih rok. Končno se celotno dogajanje romana steče v domače mesto, v domačo hišo. Kar naenkrat se božič v okviru družine otrokom ne zdi več Tantalova muka, ampak pogoj, ki ga morajo izpolniti, da bi lahko začeli znova.

Nikdar ne uidemo preteklosti
Franzen svoj roman zastavlja s širokim epskim zamahom, kar ga po mnenju kritikov postavlja za prvi roman novega tisočletja in ga vzporeja s "tolstojevsko imaginacijo". Gre za obširno, 700 strani dolgo delo, ki nima ene same osrednje zgodbe. Osrednja v romanu je družina Lambertovih in zato pisatelj vsako poglavje nameni določenemu članu družine. Poglavja so dolga tudi zato, ker podrobno opisujejo trenutno stanje junaka, vzporedno pa se razkrivajo še dogodki iz preteklosti. In preteklost je zopet tista, ki determinira junakova dejanja v sedanjosti. Gre za to, da pisatelj sledi trem determinantam: okolju, trenutku in dednosti, ki določajo junaka. Zolajeve zahteve so prirejene današnjemu svetu, a delujejo po enakem načelu. Ni pa več sledu o romanu kot pobudniku sprememb, kajti danes je tovrstna vloga romanu odvzeta. Kljub temu pa je romaneskna oblika še vedno lahko nosilka vprašanj, ki težijo sodobnost.

Poleg prikaza osebnih tegob in težav delo zareže z analizo sodobne družbe. Je njena ostra kritika in spretno, duhovito, zagrenjeno poročilo današnjosti. Bralca tako zabava kot tudi navdaja z občutkom nelagodja. Razkriva pogled, podoben Houellebecqevemu, čeprav je Franzen v svojem delu bolj mil, lahko bi rekli bolj ameriški. Njegovi junaki namreč še vedno najdejo novo pot in nov začetek. Optimizem je torej, kljub vsej skozi roman podani mrakobnosti, ostaja. Pa saj je naslov dela Popravki.