Preprosta ljubezen

Frane Milčinski - Ježek

V knjigi je zbranih 196 Ježkovih pesmi.

V življenju je treba imeti le za dva groša fantazije, pa lahko delaš coprnije, je zapisal Frane Milčinski - Ježek. Komur je manjka ali pa se mu le toži po Ježkovih stihih, naj vzame v roko Preprosto ljubezen.

V njej je objavljenih 196 pesmi, ki jih je napisal Ježek, nekatere od njih pa so objavljene sploh prvič. Razdeljene so v pet sklopov: pesmi in songi, pesmi za otroke, popevke, konferanse in druge pesmi ter reklame, v njih pa se Milčinski ne razkriva le kot komedijant, ampak tudi kot nežen pesnik ali pozoren opazovalec družbe. Knjigi so nekaj misli na rob o njenem avtorju zapisali tudi Ježkova žena Jana Milčinski, kantavtor in filozof Jani Kovačič ter urednik knjige Rok Zavrtanik. Bralci pa se lahko na kratko seznanijo tudi z Ježkovim življenjepisom in izdanimi deli.

Pesmi velja jemati v manjših odmerkih, ker lahko le tako pridejo popolnoma do izraza in pozornosti, ki si jo zaslužijo. Tako že v prvi pesmi razmišlja, kako lepo je hoditi brez dežnika, kadar sije sonce, a kako hitro se zgodi, da ti za ovratnik začnejo padati kapljice, ker se rado hitro pooblači, ti pa si brez dežnika. Le malo kasneje pa bralce spomni, da je treba le za dva groša fantazije v največjem nalivu le pripreti oči in že se ti z neba smeje sonce. V svetu domišljije ni težav, opominja pesnik.

Ta bo bralcem tudi osvežil spomin, zakaj Darwin nima prav, in se sprašuje, kdaj pa bo vendarle imel, se ponorčuje iz navade, da mrtve žalujoči obsipavajo s cvetjem, ki jim ga prej, ko bi jih to razveselilo, niso namenili, zaradi česar je najlepše živeti kot mrtvak, razmišlja Ježek, ki občinstvo opominja tudi, naj prižge luč, da bodo vojaki našli pot domov.

Svojo nežnejšo plat Ježek razkrije predvsem v pesmih, v katerih opisuje, kako raste in se razvija mala Nana, hkrati z njo pa rastejo tudi njena vprašanja, zahteve ... svet. Dedek se trudi hoditi ob njej, ga odkrivati, ji ga opisovati in jo hkrati vzgajati, najbolj pa se trudi ostati pravi dedek, ki izpolnjuje želje in lahko pričara tudi letalo, če si ga punčka zaželi. Dedki in babice pač morajo biti vsemogočni in popustljivi, medtem ko očete bolj skrbi, kaj bo nastalo iz sina, ki se češe kot Beatles, o čemer Ježek piše v eni od pesmi.

Presunljiva so dela, v katerih avtor razmišlja o revščini, boju za vsakdanji kruh, možnostih, ki jih imajo revni v življenju, in težavah, s katerimi se spopadajo. V eni od pesmi tako brez velikih besed opiše, kako sta se fant in dekle ljubila, dekle je zanosilo, a nista imela denarja za splav, zato je rodila, a ker sta bila revna in tudi sama ne najbolj zdrava, je sinek umrl, njemu pa ni ostalo drugega, kot da ga je zakopal v črno zemljo.

Tudi kdor poezije v roke ne vzame vsak dan, ker se mu zdi spopadanje s težkimi metaforami prezahtevno, bo v Ježkovih pesmih užival. Sonete lahko preskoči in knjigo odpre na strani, kjer se začnejo Ježkove popevke. Marsikdo si jih zna zapeti, a ni nikoli vedel, da je bil avtor pesmi, kot so Ne čakaj na maj, Ko boš prišla na Bled, Prelepa si bela Ljubljana, Šofer in Sončna ura, prav Ježek. Tudi zato se izplača knjigo vsaj prelistati - a dela, ki jih je napisal ta znani slovenski umetnik, tudi takega "bralca" hitro posrkajo vase.