Delo je eno od najbolj enigmatičnih, kar jih je napisal ameriški pisatelj. Foto:
Delo je eno od najbolj enigmatičnih, kar jih je napisal ameriški pisatelj. Foto:

Ob prebiranju zgodbe Propad hiše Usher se mi v mislih porodijo vse tri oznake, od katerih pa verjetno sama zase nobena izčrpno ne sporoča bistva enega najbolj znamenitih del Edgarja Allana Poeja. Avtor, ki je velja za moža, čigar dela so pomagala definirati detektivko in srhljivko, in ki je (vsaj formalno) pripadal romantiki, je v Propadu hiše Usher popisal zadnje dneve Rodericka Usherja.



Poe v vlogi posrednika misli pripovedovalca tako zapiše, da je po dolgi ježi pred seboj zgaledal turobni dvorec rodbine Usher, da mu je pogled po posloplju drsel “s tako potrtostjo, da je ne bi mogel primerjati z nobenim drugim občutkom kot z razpoloženjem kadilca opija, ki se zbudi iz svojih sanjarij v grenko vsakdanjost in se mu pred očmi razblini zadnja sanjska koprena,” in da je je okoli srca občutil “boleče brezmočno otožnost duha, ki je ne more nobena fantazija vzbuditi k vzvišenemu”.

Otožnost ne zaznamuje le predapokaliptične pokrajine, ki obdaja dvorec, pač pa ostaja glavni označevalec atmosfere skozi celo zgodbo, ki zares steče v trenutku, ko se pred pripovedovalcem pokaže podoba njegovega mladostnega prijatelja. Nezdrava pošastna bledica na obrazu, nenaraven lesk oči, lepo oblikovane, a blede ustnice, rahlo judovski nos, nemirnost telesa ... Poe opisuje nekaj, kar je kasneje postalo skoraj prototip podobe junakov grozljivk, ki so tako lepi in tako nečloveški obenem. Usherjeva podoba je pravzaprav zunanja manifestacija njegove notranje razvranosti, ki jo sam opisuje kot podedovano družinsko duševno bolezen in za katero je prepričan, da ga bo pokončala. Ta bolezen se kaže na dva načina. Bolnika pesti izjemna preobčutljivost čutov, obenem pa ga preveva neznosen strah. Strah, ki nima pravzaprav nobene racionalne osnove; strah pred vsemi bodočimi dogodki, ki jih še ne poznamo in katerih posledice bi lahko bile grozne.
Kmalu spoznamo Usherjevo sestro Lady Madeline, ki jo prav tako muči nenavadna bolezen, ki ji zdravniki ne znajo odkriti vzroka. Pravzaprav Lady Madeline ne spoznamo, predstavljena je le kot skoraj breztelesna prikazen, ki zdrsne skozi sobo, naslednjič pa kot kot truplo, ki ga Usher in pripovedovalec tovorita v klet, kjer bo počakalo na pogreb. Lady Madeline je podlegla bolezni, njeno smrt pa pisatelj skopo odpravi v nekaj vrsticah, ki ne dajejo slutiti, da bo dogodek odločal o končnem razpletu zgodbe.

Usher se namreč po sestrini smrti pogrezne v globoko žalost, ki jo spremljajo znaki hude duševne zmedenosti in zanemarjanja lastne osebe. Notranji nemir dobi kmalu vzporednico v hudem divjanju narave, ki okoli dvorca sproži besnenje neba, zunanji trušč pa stokanju zidov podobni zvoki. Usher se, napol nor, zateče k svojemu gostu, ki ga skuša pomiriti z branjem pravljice o junaku iz starih časov Ethelredu in njegovem boju z zmajem. A branje spodbudi le še večjo napetost, saj se začno po stavbi razlegati zvoki, ki spremljajo gibanje teles in predmetov iz pripovedi, ki naj bi Usherju pomagala preživeti noč, ne da bi se mu popolnoma zmešalo. Vednjo večja ‘aktivnost’ hiše – ki bi sicer po nam znanih zakonih morala biti le gmota proizvodov anorganske narave – in viharja doseže vrhunec v sunku vetra, ki odpre vrata sobe, pred katero stoji očitno še ne mrtva Lady Madeline. Usher tako najde svojo ljubljeno sestro, ki se mu vrže okoli vratu. To pa je tudi njeno zadnje dejanje, saj se brat in sestra že v naslednjem trenutku mrtva zrušita na tla.

Propad hiše Usher velja za eno najbolj enigmatičnih Poejevih zgodb, saj ponuja možnost številnih interpretacij. Med najbolj očitnimi motivi je morda vseskozi prisoten strah pred neznano prihodnostjo, strah pred vsem, nad čemer nimamo nadzora. Čeprav je E. A. Poe živel skoraj stoletje pred razmahom eksistencializma v evropski književnosti, bi morda lahko njegovo pisanje postavili ob bok delom pisateljev te smeri, saj vsaj v primeru Propada hiše Usher Poe izpostavlja strah in tesnobo kot za človekovo duševno zdravje najbolj uničujoči občutji. Treba pa je priznati, da je izvor tesnobe pri Poeju drugačen kot pri eksistencialistih, ki vidijo trpljenje človeka kot posledico življenja med drugimi ljudmi - kot je zapisal Jean-Paul Sartre: “Pekel so ljudje okoli nas.”

V Propadu hiše Usher je izvor strahu bolj fantazmatski. Pripisan je neobrzdani domišljiji. Roderick Usher bi seveda spregovoril o usodnem učinku hiše, ki živi, a Poe s tem izpostavi ‘sposobnost’ človeka, da sam proizvaja strahove. Ti pa so pogosto le posledica neprijetnih in ‘nenormalnih’ dogodkov, ki jih posameznik potlači v podzavest ali pa to vsaj poskuša. Če ne prej, bralcu ob prizoru končnega smrtnega objema brata in sestre pride na zamisel, da je duševna bolezen Usherjevih vse prej kot le nenanavadna preobčutljivost čutil, ki ji botruje življenje v čudni hiši. Končni objem je bil namreč pogosto interpretiran kot simbol incestnega razmerja, ki je mučilo Rodericka Usherja, ki se je skušal ‘očistiti’ s pokopom svoje še ne mrtve sestre. Na to idejo nas lahko zvede tudi že na začetku zapisan podatek, da je rodbina Usherjevih nenavadna tudi zato, ker je bila v njej vedno le ena družinska veja. Ne obstaja namreč noben podatek o obstoju stranskih vej, kot da je preživetje zagotavljalo razmerje med vsakokratnim bratom in sestro.

Morda je imel E. A. Poe res v mislih ta vedenjski odklon, a bolj kot morebitna obdelava tako kontroverzne teme, nas lahko pri Poeju prevzame ravno njegova sposobnost jedrnatega zapisovanja sporočilno tako bogatih zgodb. Le malo dolgometražnih romanov ponuja tako veliko število izhodišč za razmišljanje kot Poejeve kratke zgodbe.

P. B.