Prav takšna misel prešine glavnega junaka romana Prvi drugi prihod ruskega pisatelja Alekseja Ivanoviča Slapovskega oziroma ga v to prepriča vaški čudak Ivan Zaharovič Nihilov. Ta v tridesetletnem Pjotru Salabonovu prepozna novega odrešenika, ki se je vrnil na Zemljo, da bi jo odrešil. Po prepričanju Ivana Zaharoviča je Pjotrova mati svojega sina brezmadežno spočela ravno konec decembra sredi šestdesetih let, ko so iz krajevne šole začeli izginjati otroci – to pa je še dodatno znamenje, da je Pjoter resnični Kristus, kajti Nihilov dogodke enači s svetopisemskim Herodovim pobijanjem nedolžnih otrok.

Začne se nova evangelijska zgodba na ruski način o ponovnem rojstvu, življenju in končni tragični smrti Pjotra Salabanova kot Jezusa Kristusa. Sprva sicer skeptičen do besed vaškega čudaka, Pjoter počasi začne verjeti v svoje edinstveno poslanstvo. Prepričevalne metode Nihilova pa so, bolj kot ne, groteskno neprepričljive – tako se Pjoter in Nihilov odpravita za 40 dni v svet brez hrane, saj če je Jezus toliko časa preživel v puščavi, bo preizkušnjo preživel tudi Pjoter kot njegov edini naslednik. Po preživeti preizkušnji se skupaj podata na hojo za Kristusom: Pjoter začne zdraviti ljudi, spreminjati vodo v vodko, hoditi po vodi, obujati mrtve (sicer neuspešno) in nenazadnje zbere dvanajst apostolov in oznanja novo vero.

Zbor dvanajstih apostolov Slapovski, ki se skozi celoten roman opira na Novo zavezo Svetega pisma opiše podobno, kot je ta dogodek opisan v evangeliju po Mateju: »In zdaj so se vsi zbrali za to mizo – še enkrat jih naštejmo V slogu pustolovsko-klateškega romana se glavni junak odpravi na pot po Rusiji, le da tokratna »vandravska« misija sledi svetopisemskim zgledom, ki pa so spretno predelani in postavljeni na tla postkomunistične Rusije, kjer že pregovorno vraževerno prebivalstvo kar hlepi po novem odrešeniku, hkrati pa z novodobno zavestjo, prepredeno s cinizmom, nevero in nihilizmom, sprejmejo samooklicanega božjega človeka (sprva sicer z navdušenjem) kot prevaranta, kar v končni fazi določi tudi njegovo usodo.

Pri Pjotrovi poti gre pravzaprav za usodo, začrtano z začetnim optimističnim pohodom v svet, vse do pesimističnega pokopa upov, kar pripelje do povratka v izhodiščno točko (v tem primeru nazaj v rojstno mestece Polinsk) in končno do tragične smrti. Pojter je pravzaprav človek, ki išče samega sebe in svojo lastno identiteto, ki je ne more najti niti prek ponovitve Kristusove usode, pa tudi predhodna bežna ljubezen in želja po družini ga ne moreta zapolniti. Hoja za Kristusom ni več odrešilna, je pa na vsak način zabavno branje.

L. Š.