V vsem humanizmu leži tudi element šibkosti, ki sovpada s svojim prezirom do fanatizma, s svojo toleranco in svojo ljubeznijo do dvoma, skratka s svojo naravno dobroto.
Ameriška revolucija nedvomno izhaja iz idej evropskega racionalizma in razsvetljenstva, na katerega so se sklicevali voditelji ameriškega osvobodilnega boja in revolucije. Po drugi strani pa je ameriška revolucija močno povratno vplivala na Evropo in njeno politično klimo. /.../ Lahko se celo reče, da se je zahodna racionalistična civilizacija, zlasti v 20. stoletju, razvijala po dveh tirih - evropskem in ameriškem -, ki sta potekala včasih vzporedno, včasih pa sta se morala tudi oddaljiti.
Janko Prunk svojo študijo časovno omeji na obdobje novejše zgodovine oziroma na obdobje po uveljavitvi razsvetljenstva. Zahodna racionalistična misel se sicer začenja že s pitagorejci, eleati in Platonom, vendar pa je pravi politični dejavnik postala šele z razsvetljenstvom. Izraz racionalizem ni popolnoma enoznačno opredeljen, zato Prunk na začetku študije specificira, da se posveča zgodovini racionalizma.
Immanuela Kanta, enega najpomembnejših filozofov razsvetljenstva, ki je človeštvu naklonil naslednjo pomembno misel in ga tako spodbudil k spoznavanju sveta in iz tega izhajajočemu 'poboljševanju' svoje osebe: „Razsvetljenje pomeni izhod človeka iz nedoletnosti, za katero je sam kriv. Nedoletnost pomeni nesposobnost, uporabljati svoj razum brez asistence drugih. Ta nedoletnost je samoprizadejana, kadar ne izhaja iz pomanjkljivega razuma, ampak je njen izvor umanjkanje odločenosti in poguma, da bi se razuma posluževali sami, brez nareka drugega. Sapere aude! Imej pogum za uporabo svojega razuma! To je vendar geslo razsvetljenstva.“ (prevod iz Kantovega članka Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung? (Odgovarjanje na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?), objavljenem v časopisu Berlinische Monatsschrift, 1784).Racionalizem ne zanikuje duhovnosti
Kot opozori tudi Prunk, je z racionalizmom povezana tudi težnja, da se pojem reducira na „čisto materialistično predstavo oz. novo vero v absolutnost razuma, ki izključuje vsako transcendenco ter posledično duhovnost in sentiment“. Takšno razmišljanje o racionalizmu je bilo lastno več filozofskim smerem, še več pa je bilo tistih, ki iz racionalizma niso nikoli povsem izločile duhovnosti. To je tudi racionalizem, ki se je med drugim uveljavil v politični filozofiji, materializirani v ameriški ustavi in pravzaprav v vseh svetovnih režimih, znotraj katerih so velesile tekmovale od konca 18. stoletja do danes. Odločilni so bili dogodki v drugi polovici 18. stoletja, ko so Angleži Francoze vedno bolj izrivali iz Severne Amerike in ko se je začenjal prodor „anglosaških sil, svetovno zgodovinsko zmagoslavje njihovega političnega prepričanja in njihovih gospodarskih nazorov do današnjega časa“.
Ta nepopolnoma neduhovni racionalizem je bil prav tako del Kantove misli. Kant je namreč pripadal poznemu razsvetljenstvu, ki je nekoliko omililo začetniško gorečnost v povzdigovanju razuma in ki odprave religije nikoli ni videlo kot nekaj pozitivnega. Prava religija, ki pa seveda z ogrodjem institucionalizirane Cerkve ni imela nič skupnega, je bila namreč pojmovana kot 'prehrana' Duha in tako tudi kot izvor vse morale, ki v končnem vendar izvira od Boga. Transcendence, duhovnosti in sentimenta, ki ravno v zadnjih dveh desetletjih, ko je na raciu grajena računalniška tehnologija prežela vsakdanjik, kot odziv na pretirano poznanstvenje življenja in iz le-tega izhajajoče ekološke in druge katastrofe spet pridobivajo pomen, so bile med drugim tudi del misli sicer kot racionalističnih prepoznanih filozofov, na primer Christiana Wolfa, Christiana Thomasiusa ali Gottfrieda Wilhelma Leibnitza – ta je na vrhuncu svojega ustvarjanja 'izumil' monade, „avtarkične tvorbe v razvoju sveta, ki obstajajo same iz sebe, so same v sebi zaključeni svetovi, brez realne povezave z realnim svetom in tudi z drugimi monadami“ - ali Pierra Boyla, ki je sicer v odnosu do religije radikalen skeptik, vendar vseeno pravi, da je „spričo uničujoče sile človeškega razuma“ vseeno najbolje sprejeti vero, kajti mostu med vero in razumom po njem ni.
Pomiritev znanosti in religije
Pozneje, posebej z Newtonom, čigar model sveta odpre pot do medsebojne pomiritve znanstvene in religiozne podobe sveta, se Boylov sklep izkaže za napačnega, kajti v tem svetu je mogoče delovati racionalno, kljub ohranjanju religije. Ta ni nujno škodljiva, ampak lahko celo olajša in spodbudi racionalno delovanje, kajti človeka na neki način razbremeni. Na tem mestu se mi zdi pomembna misel sicer enega najbolj gorečih zavračevalcev vsake religije sploh, Davida Huma, ki religijo z antropološko-psihološkega stališča razloži kot tolažbo v strahu pred minljivim in neznanim.
Tega je pravzaprav s prodorom racionalizma vedno več. To je namreč tudi doba velikih znanstvenih in geografskih odkritij, ki še spodbujajo raziskovalno žilico in onemogočajo 'življenje v spoznanjih, podanih od Boga'. Poleg velikih odkritij je bil to tudi čas velikih vojn med državami evropskega sistema, med velesile katerega se zdaj prebije Prusija, ki da nekaj najbolj ključnih mislecev racionalistične smeri – pa tudi njihovih nasprotnikov - in ki tako na duhovnem kot tudi na političnem področju z nizom vladarjev iz dinastije Hohenzollerjev močno vpliva na dogajanje na stari celini vse do 20. stoletja, torej do stoletja znanosti, ki tako ali tako velja za stoletje bistroumne izrabe razuma.
Brez svobode ni razsvetljenstva
Prunku se je dobro posrečil ta temeljni oris razmer, iz katerih sta izšli evropska in ameriška racionalistična civilizacija, katere razvoj v nadaljevanju predstavi skozi tudi 'laičnemu' zgodovinarju razumljivo pripoved. Prunkovo delo se zdi posebej pomembno v tem trenutku, ko se tudi z rušenjem svetovnega finančnega sistema, z vedno hujšimi vremenskimi skrajnostmi in z vznikom vzdušja, ki se zdi sorodno vzdušju pred izbruhom pred obema svetovnima vojnama, vedno pogosteje pojavljajo apokaliptične slutnje, s tem pa se maje tudi vera v razum. To kljub nekaterim deviantnim uporabam (zlorabam) razuma ne smemo izgubiti, zato se zdi tudi danes še kako aktualna sicer že več kot 200 let stara misel Immanuela Kanta: „Da ljudje postanejo razsvetljeni, je slej ko prej mogoče, celo neizogibno, če se jim le pusti svoboda. Potem morajo ljudje počasi doseči razsvetljenstvo.“
Morda smo vendar živeli v iluziji, da našo civilizacijo uničuje ekscesivna uporaba razuma. Morda jo uničuje napačna, tista, ki je nedoletna, kajti za pravo uporabo še vedno ni izpolnjen temeljni pogoj. Svoboda. Te ni tudi v deklariranih demokracijah. Ker svoboda pomeni svobodo na vseh ravneh družbenega življenja. Pogledamo okoli sebe. Vidimo spletkarjenja in oprezanja in vemo … svobode vendar še ni. Ker se ljudje ne poglabljajo v svoj razum, ampak predvsem v njim morebiti škodljive proizvode (ne)razuma drugih.
Polona Balantič
V vsem humanizmu leži tudi element šibkosti, ki sovpada s svojim prezirom do fanatizma, s svojo toleranco in svojo ljubeznijo do dvoma, skratka s svojo naravno dobroto.
Ameriška revolucija nedvomno izhaja iz idej evropskega racionalizma in razsvetljenstva, na katerega so se sklicevali voditelji ameriškega osvobodilnega boja in revolucije. Po drugi strani pa je ameriška revolucija močno povratno vplivala na Evropo in njeno politično klimo. /.../ Lahko se celo reče, da se je zahodna racionalistična civilizacija, zlasti v 20. stoletju, razvijala po dveh tirih - evropskem in ameriškem -, ki sta potekala včasih vzporedno, včasih pa sta se morala tudi oddaljiti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje