Toliko držav, pol Evrope se še vedno davi s požiranjem kriminalnega preobrata iz enega, zlorabljenega sistema v drugega, kratkovidno destruktivnega, pisci pa se te teme ogibamo, ker je umazana, kužna in povrhu tudi ne povsem nenevarna. Bolgarski pisatelj Radoslav Parušev je izziv sprejel resno in brezkompromisno. Balkan ima že tako ali tako bolj gnojno podlago za ekscese mirnodobnih gospodarjev vojne, ki uspešno brenkajo na razglašeno neizkušenost v demokraciji ter podkupujejo in grabijo, grabijo, grabijo …

Od znotraj je roman v treh delih, skoraj pravilneje rečeno v treh dejanjih. V prvem se predstavi glavni lik Ivan Aleksander, ki opravlja obrobno delo med snemanjem zgodovinskega spektakla. Je majhna riba, ki ob osebah sistemskega zločinjenja neizogibno potegne kratko in je obsojen zaradi napake, povsem neprimerljive s kriminalno dejavnostjo mafijskih povezav. V drugem dejanju se iz žrtve skorumpiranega sistema premakne na samo dno v zaporu, kjer ga uveljavljeni sozaporniki surovo trpinčijo in posiljujejo. V tretjem dejanju se v taistem zaporu pojavi televizijska ekipa, ki z izbranimi zaporniki snema bizaren resničnostni šov – in to z načrtom, ki je premišljena predvolilna poteza.

Naveza, v kateri je na vrhu še vedno Gošev, nepremagljivi mafijski uspešnež z vrhunskimi zvezami in tisti, ki je Ivana Aleksandra v prvem dejanju prepustil surovi zaporniški usodi, je namreč zgolj orodje nacionalfašistične opcije. Konec pa ne prinaša predvidenih odgovorov: prej bojazljivi slabič Ivan Aleksander se odreče ponudbi rehabilitacije, ki mu jo servira prav Gošev, in se prijavi kot prostovoljec ter odide na bojišče. Prav na tleh Bolgarije namreč poteka fronta med islamistično Otomanijo ter ZDA in njenimi zaveznicami, torej vojna, ki prerašča v svetovne razsežnosti. Rešitve, svetle zarje ni, a dejanje glavnega junaka govori vsaj o tem, da posameznik še vedno lahko odloča o sebi, čeprav nima na voljo nobene rešilne možnosti.

Brez dvoma, Radoslav Parušev je v romanu Od znotraj mojstrsko prepletel naturalizem in distopijo, srhljivko in farso, plastično odslikavo stanja ter pretanjeno oblikovanje romanesknih likov. Dobra karikatura spregovori jasneje in neposredneje kot povprečna fotografija, žal pa avtorjev humor ni ustrojen za neobvezno, bežno hahljanje. Pove pa veliko, zelo veliko, in zasluži si, da bi bil slišan v veliko širšem avditoriju, kot je bralski.

Iz oddaje S knjižnega trga