Motiv prometne nesreče je hkrati tudi lajtmotiv, ki nas kot slutnja spremlja skozi roman. Avtor je ta motiv spretno umaknil v nekakšno vzporedno zgodbo, ki jo zasledimo v poglavjih, namenjenih možu z bencinske črpalke. Umaknil jo je predvsem zato, da se je lahko skozi Samovo zgodbo posvetil eksistencialističnim temam, ki se porajajo v sodobnem človeku: bivanjski prastrah, iskanje izgubljene transcendence, iskanje svojih korenin, hrepenenje po idealni ženski, ki smo jih vajeni že iz Virkovih kratkih zgodb.
Obenem se zdi, da se to hrepenenje in spraševanje o svojem obstoju prenaša z očividci prometne nesreče, saj se v Samu to čutenje utrdi, ko vidi prometno nesrečo, ob kateri se mu zazdi, da je to on. Isti občutek se naseli tudi v možu z bencinske črpalke, potem ko v ponesrečencu prepozna Sama. V grobem bi lahko roman razdelili na zgodbo o slutnji smrti in zgodbo o hrepenenju. Zlasti hrepenenje, ki se pozneje v romanu izkaže za hrepenenje po idealni ženski, je osrednja tema tega prvega Virkovega romana.

V drugem poglavju nam Virk na kratko skicira zadnjih dvajset let Samovega življenja. Samo je gimnazijski profesor, poročen z Emo. Živi v utvari o varnem družinskem gnezdu in ljubezenski sreči, čeprav žena Ema noče imeti otrok, njega želja po potomcih preganja skozi ves roman, kar se lepo kaže v citatih knjig, ki jih Samo prebira. Na primer: "Ljudje se gibljejo med kraljestvoma živih in mrtvih. Toda tisto, kar se ponovno rodi, ni več osebnost rajnega. Tisti, ki se je ponovno rodil, še zmeraj obstaja v onostranstvu in se mu je možno približati pri njegovem grobu ali v svetišču; morda se pojavlja v obliki živali. Človek se lahko ponovno rodi v več kot enem potomcu naenkrat! Verovanje, da so mrtvi zelo živi, se izraža na različne načine.”

Žene pravzaprav sploh ne pozna, vendar ji slepo verjame, čeprav se ves čas sprašuje, zakaj jo še prenaša. Ema ga je tako zaslepila, da je zaradi nje pretrgal stike z edinim pravim prijateljem, ker si je ta dovolil opazko: "Tvoja ženska živi življenje mimo tebe.”

Samovo spoznanje, da ga žena vara, je nekakšen sprožilni moment, ki junaka iz pasivnega konzumenta življenja preobrazi v aktivnega. V poglavjih, ki sledijo, lahko sledimo Samovi poti samozavedanja in iskanja samega sebe: brije si brado, kupi si nove obleke - saj je v svoji uradniški obleki videti kot "vzorčni primerek suhoparnega, pedantnega profesorja brez vonja po čem živem" -, spremeni način poučevanja v šoli, začne uživati v vožnji s svojo alfo in raziskovati različne kraje, kar ga pripelje tudi do različnih žensk, o katerih začne razmišljati kot samski moški. Prva v nizu žensk, s katerimi poskuša prekoračiti okvire svojega zakonskega stanu, je sodelavka Maca, učiteljica telesne vzgoje, ki je znana po tem, da se zlahka prepusti moškemu. Vendar se zadnji trenutek premisli in se Maci zlaže, da je impotenten. Vseeno pa jo prosi za njeno spodnje perilo, ki ga pozneje pusti v zakonski postelji.

Da bi še bolj podkrepil usodo svojega romanesknega junaka, Virk v roman vpelje tudi Samove sanje, ki prav tako napovedujejo tragičen konec junaka, obenem pa zaostrujejo zgodbo o Samovih zakonskih težavah. Z njimi avtor prek Sama prikazuje, kaj se dogaja v človeku, ki je dolga leta vse upe polagal v svoj zakon - ob nenadnem spoznanju, da je svojo srečo gradil na trhlih temeljih, doživi notranji razkol. Skozi te sanje lahko vidimo, kako se Samo osvobaja navajenosti na ženo: "Zaželel sem si, da bi se splazil k njej in ji kot pes zaspal pri nogah. Toda tega nisem naredil." Žena Ema, ki se očitno še ne zaveda, kakšne spremembe se dogajajo v njenem možu, še vedno igra vlogo zakonske družice, ki vedno ve, kaj je najboljše za njenega moža. Zjutraj mu nastavi škatlico apaurinov, kar ga ne vznemiri preveč, misli si le: “Takšna pač je; prišel bo čas, ko bo ostala sama s sabo in jo bo lasten značaj tepel z dveh strani:“

Nato Ema obrne taktiko in zaigra vlogo žrtve. Pri tem ji pomaga njena najboljša prijateljica Mojca, ki skuša Samu skozi poudarjanje, da se ne želi vtikati v njun zakon, vzbuditi slabo vest. Medtem pa skozi retrospektivno prvoosebno Samovo pripoved ugotovimo, da je igranje užaljene žrtve Emina pogosta taktika.

Da se glavna romaneskna oseba res preobraža v novega človeka, nam postane jasno ob njegovem zamujanju v službo, hlinjenju različnih bolezni, izostajanju od pouka, pohajkovanju po okoliških barih in pitju nemogočih kombinacij alkoholnih pijač, na primer rum in vino. V službi je ravnatelj, ki je v romanu prikazan kot stari hinavec, prešuštnik in partijski podrepnik, lahko vedno računal na njegovo lojalnost na sestankih učiteljskega zbora, vendar je tokrat drugače, saj mu Samo prvič v življenju odkrito reče: "Govorili ste popolne bedarije, kar počnete že vrsto let. Prepričan sem, da tudi sami sebi ne verjamete, in ne vem, kako lahko pričakujete od drugih, da vam verjamejo. Vaše blebetanje je neznosno. Jaz ga ne mislim več prenašati, če me že sprašujete."

Naslednja večja prelomnica v Samovem življenju je pogovor z Mojco, Emino najboljšo prijateljico, ki mu posredno potrdi, da ga je Ema varala. To priznanje je dovolj, da ženo prvič prevara, in to ravno z najboljšo prijateljico, kar ga napolni z novo energijo in silno željo po življenju, strnjeno v biblično obarvani misli: "Želim si živeti tako, da bom prenesel nešteto ponovitev. Da bo v vsakem mojem gibu želja po neštetih ponovitvah. Živeti tako, kot da je smrt samo sprehod čez ozek kanal. In da je potem večna pokrajina življenja, v kateri bodo pohabljeni ozdraveli, skrunilci življenja pa postali lebdeči ljudje večnosti, za svoje grehe kaznovani s cikličnim izpostavljanjem posmehu."

Na zabavi, kamor Ema povabi vse svoje prijatelje, ker jim želi pokazati, da je v njenem zakonu vse v najlepšem redu, Samo spet poskrbi za škandal. Hkrati se Virk tu malce ponorčuje iz slovenske "boljše družbe". Prikaže jo kot plehko, narejeno svetovljansko, brez lastnega mnenja, saj jim Samo daje na pol pečeno meso, ker da je v neki nemški reviji pisalo, da je to dobro za kožo in imunski sistem, in to je zanje zadosten razlog, da ga pojejo, čeprav jim ni prav všeč. Povrhu vsega pa nimajo nikakršnih moralnih zavor. Mojca Mileni spelje potencialnega ljubimca, ker ji je Milena pred tem zmešala moža. Samo se iz gnusa napije in vzame še nekaj apaurinov ter na pol zavesten napade Petrinega moža, za katerega pozneje v romanu ugotovimo, da ni tako zgleden zakonski mož, kot se kaže, saj ženo vara z mlado študentko.

Virk za tem poglavjem postavi zgodbo indijanskega plemena Navajo, ki pripoveduje o tem, kako sta se Prvi moški in Prva ženska razšla; to še dodatno potrdi, da se stvari med Emo in Samom ne bodo nikoli več uredile. Avtor v Samovo zgodbo pripelje še eno žensko, mlado natakarico Jasmino. Med pohajkovanjem po obmorskem mestecu Samo prvič začuti, da ženska, ki jo bo začel iskati, obstaja. Čeprav se nam zdi, da jo najde v Jasmini, se kmalu izkaže, da je Jasmina daleč od ideala ženske, po katerem hrepeni protagonist romana. Sama neznano hrepenenje vedno večkrat žene na obalo, Ema pa je čisto skrušena od spoznanja, da ni sposobna živeti brez moža, zato ga v spanju zapelje.

V 51. poglavju Virk končno vpelje v zgodbo to žensko, ki jo lahko bralec sluti že iz naslova romana. V nadaljevanju tako sledimo Samovemu mrzličnemu iskanju te ženske, in ne more ga ustaviti niti dejstvo, da je Ema noseča. Naposled jo le sreča. Izkaže se, da dela na ladji. Samo ji pove, da jo išče že od marca. To Rahelo tako impresionira, da privoli v ponovno srečanje z njim, vendar do tega nikoli ne pride, saj se Samo še isti večer smrtno ponesreči.

Nataša Gaši