Notranji mir vodje oddelka za religiozne študije na univerzi Severna Karolina v ZDA je skalila gorečnost, s katero so se številni ljubitelji uspešnice Dana Browna Da Vincijeva šifra lotili obtoževanja vodstva katoliške cerkve, ki naj bi v svojih dragocenih arhivih skrivalo dokaze o malo drugačnem Jezusu, kot ga poznamo iz uradnega kanona Svetega pisma.

Dokaze o Jezusu, ki bi ob razkritju lahko celo zamajali temelje katoliške cerkve, katere kateheza temelji tudi na nauku o brezmadežnem spočetju Jezusa Kristusa in njegovi zavezanosti večni čistosti. Ljudje, ki se nikoli niso zanimali za zgodovino in katerih vedenje o razvojni poti človeške civilizacije je prav pičlo, so hitro zagrabili iztočnico, ki jim jo je ponudil Brown in se kar naenkrat prelevili v 'z znanjem podprte' kritike naukov katoliške cerkve.

Bart D. Ehrman se je kot 'poklicni zavezanec podajanju zgodovinske resnice' odločil, da stvari postavi na svoje mesto in javnosti razkrije neznanstveni izvor najbolj neverjetnih trditev v Da Vincijevi šifri.

Namen je bil dober, izvedba pa nekoliko manj
Knjiga je zares zanimiva za vse, ki ne želijo nasedati puhlemu senzacionalizmu in želijo odkriti resnico, pa jih pri tem delu ne moti slogovno nekoliko pomanjkljivo podajanje te resnice. Kot univerzitetni profesor je Ehrman seveda vešč znanstvenega diskurza, pisanje za ciljno publiko Da Vincijeve šifre pa mu gre nekoliko slabše od rok. Očitno jo kar nekoliko preveč podcenjuje. Ehrman je v Razkritju da Vincijeve šifre zares zapisal znanstveno različico podatkov iz Brownovega dela, vendar iz njegovega pisanja veje občutek, da Ehrman precej podcenjuje intelektualne sposobnosti ljubiteljev Brownovega pisanja. Neštetokrat ponovi ista dejstva, posebno tista o vlogi rimskega cesarja Konstantina pri določanju pravovernih evangelijev in tista o vlogi žensk v zgodnjekrščanskih skupnostih, poljudnoznanstveni slog pa na trenutke precej neposrečeno preseka z po njegovem mnenju verjetno duhovitimi pripombami, ki naj bi verjetno ob knjigi zadržale sicer prebiranja strokovnih razprav neveščih bralcev šund literature.

Vseeno pa je treba Bartu D. Ehrmanu priznati, da ponudi vpogled v življenje prvih Kristijanov in zapleteno pot, ki jo je krščanska vera prehodila do današnjih dni. Pokaže, da je bilo oblikovanje danes priznanih ideoloških temeljev katoliške vere pogosto predvsem odvisno od boja med političnimi silami in veliko manj od razodetij, ki naj bi jih svojim glasnikom na Zemlji posredoval Bog.

Morda največje spoznanje, ki ga prinaša knjiga Barta D. Ehrmana je predstavitev težav, s katerimi se pri delu soočajo zgodovinarji, ki so si zadali za nalogo, razkriti resnico o prvih stoletjih razvoja krščanstva. Ne le da se je zaradi zgodovinske oddaljenosti množica virov o življenju zgodnjekrščanskih skupnosti za vedno izgubila, tudi viri v do zdaj odkritih virih niso vedno verodostojne sledi, s pomočjo katerih bi zgodovinarji lahko sestavili zgodbo o Jezusu Kristusu. V razpoložljivih spisih o začetniku krščanstva, ki so bili vsi po vrsti napisani več desetletij po Kristusovi smrti, se namreč prepletajo resnična dejstva in množica dopolnil, ki so jih goreči 'oglaševalci' krščanskih naukov pripeli pogosto suhoparnim dejstvom, da bi v svojo čredo pritegnili še več vernikov.

Pravljica in resnica tako hodita z roko v roki, le da je pravljica pogosto veliko bolj zanimiva in razburljiva, zato se kaj hitro lahko zgodi, da se skozi stoletja povsem zasenči zgodovinska dejstva, ki jo spremljajo in se sama uveljavi kot zgodovinsko dejstvo.