Gradnja burmanske železnice leta 1943 ni ravno vsakdanja tema niti med Avstralci ali Tasmanci, od koder prihaja Flanagan, čeprav so predstavljali velik del več kot 60.000 vojnih ujetnikov. Ti so v strahovitih razmerah gradili t. i. železnico smrti, ki naj bi povezala Burmo in Tajsko ter japonski vojski omogočila prodor proti Indiji in osrednji Aziji. Bitka za Galipoli med prvo svetovno vojno je v zavesti avstralskega naroda veliko močneje prisotna, medtem ko Flanaganov roman, ki deloma temelji na izkušnjah njegovega očeta, vsaj do neke mere popravlja krivico, čeprav si ne dela utvar, da bi bil zgodovinski roman v klasičnem smislu.

Faktografija seveda zaseda nekaj prostora, sicer pa Flanagan piše univerzalno zgodbo o trpljenju in ohranjanju človečnosti v nečloveških razmerah, o upanju kot edinemu motorju preživetja, o občasni solidarnosti med ujetniki in seveda o ljubezni, ki odpre in sklene roman, v katerem osrednje mesto zaseda Dorrigo Evans, tasmanski zdravnik, čigar zgodbo spremljamo v letih pred začetkom vojne, ko ljubimka s stričevo ženo in pozneje konča v zakonu brez ljubezni, v času vojnega ujetništva, ko v "bazarju življenja in smrti" brez zdravniških pripomočkov krpa ranjene delavce, ter v obdobju po vojni, ko postane neprostovoljni heroj, "javna podoba nekega časa in neke tragedije," objekt čaščenja, protagonist biografij, gledaliških iger in dokumentarcev.

Roman je, roko na srce, še najmanj zanimiv v opisovanju vojnih grozot med gradnjo železnice, naravnost izvrsten pa je v polaganju "teorije vojne" japonskih agresorjev, ki so po eni strani slepo podrejeni cesarjevemu ukazu, po drugi pa natančno artikulirajo bestialno nasilje nad ujetniki. Major Nakamura, ki izvaja teror nad interniranci, trdi, da so "vojna ljudje", nato pa pove, da bo "železnica morda ubila ljudi, ampak da sam ne dela ljudi, ampak železnico". Da "napredek nima potrebe po svobodi", je v tem kontekstu jasno samo po sebi, hip zatem pa Nakamura potrka še na britansko kolonialno odgovornost in Dorrigu hladnokrvno pojasni, da je "britanski imperij za svojo izgradnjo potreboval isto vrsto nesvobode kot japonski".

Ozka pot je predvsem roman o tem, da se vsi veliki zločini rodijo iz ideje, da je v imenu moralnega napredka okrutnost nujna, čemur pritrdi polkovnik Kota, ko prizna, da pri vsem skupaj ne gre samo za železnico, ampak za demonstracijo superiornosti: "Evropejce moramo podučiti, da niso superiorna rasa." Izjava je cinična in naduta, toda enako je cinična resnična zgodovina 20. stoletja, ko so zmagovite zavezniške sile v več instancah zaščitile in "nagradile" najvišje rangirane zločince poraženih strani. Japonski cesar ni bil kaznovan za vojne zločine, kar je usodno zaznamovalo japonski narod po vojni, ki ni doživel "denacifikacije" kot nemški. "Če cesar ni kriv, potem nisem niti jaz," razmišljata tako Nakamura kot Kota, po vojni ugledna uradnika, ki svoja pretekla dejanja racionalizirata z besedami, da je "vojni ujetnik tako ali tako mož brez časti, nečlovek", ki bi se moral ubiti.

V tej sprevrženi sliki, polni paradoksov, za najbolj tragičnega verjetno obvelja lik korejskega nižjega oficirja Varana, paznika v taborišču, ki je "zgolj izpolnjeval ukaze". Varana, zbeganega, zmanipuliranega nepomembneža brez jasne identitete, človeka, ki so mu imena dodeljevali tako Korejci, Japonci kot Avstralci, sistem zmagovalcev nazadnje kaznuje. Na svoj način je kaznovan tudi Dorrigo; tlači ga dvojno breme, najprej samoizpraševanje, ali je za umirajoče sotrpine v ujetništvu storil dovolj, nato pa še občutek, da je izdal svoje bližnje. Dorrigo težko živi v povojni realnosti, prezira koncept vrline ("je zgolj preoblečena nečimrnost"), ki mu jo pripisujejo po vojni, ostajajo mu le pretekli dogodki. Ali kot prav Flanagan: "Srečen človek nima preteklosti, nesrečen pa nima drugega kot preteklost."