Pa vendar je ta poezija polna pomenov (in zato tudi interpretiranja, doživljanja, občutenja), zbita v jezik, presukana in okretna, predvsem pa natančna v izpeljanih variantah, ki segajo v datum 28. 2. 2015, ko zapiše: "Biti zasidran v ideji, v maternici izvira, v katakombah upov."

Zasidran torej, iz izvira izhajajoč, zapet v izvir z Ariadnino nitjo, katapultično prisesano in zasidrano, ki pa se bo nekoč aktivirala, potegnila bit nazaj v svoj lastni izvor. Medtem pa je še čas za razstavo, za premislek ob slikah, ki v podobi pesniškega jezika na uvodni in epiloški steber nasnuje biserne jagode tega okrasja. Uvodni cikel Na Mirojevi razstavi in končni Pobirki iz beležnice sta stebra, ki podpirata lok mostu, prek katerega se pomikamo. V pesniški zbirki se sprehajamo od ene slike-metafore do naslednje: vse pesmi so okna, ki zaokrožajo pomen naslova. In zdi se, da nam bo uspelo prehoditi most z enega brega na drugega.

Že takoj na začetku postane jasno, da pesnik poskuša razbiti molk sveta, njegovo temačno nespremenjenost in nesprejemljivost, z besedami udarja v negibnost stvari, da bi razpokale in zazvenele. Te podobe so udarci gonga, ki se širijo čez planet in opozarjajo – silhuete. Noči držijo osenčeno dolžino nad poljem, fagot občestva in ples smrti, ki jo poezija ubeseduje in hkrati postavlja v zaklepaj. Ta zaklepaj s svojo silo in resnicoljubnostjo izcedi barve, svetlobo, trajanje, celo upornost iz Mirojevega slikarstva, po katerem se pesnik v izhodišču zgleduje oziroma ima zapisano v očesni mrežnici. "Čas je zapahnjen, gora zamaknjena", in če je tako, potem ni niti bližine niti razdalje, gora je zamaknjena, njen vrh ne obstaja, ne zremo tja gor, da bi se povzpeli na goro, tega ne želimo, tu ždimo, ujeti, priklenjeni, siromašni – silhuete, ki se jim daljša senca in se bo kmalu pretrgala.

"Čudeži poginejo, svojat začuti priložnost in napade. Ogroža gradove, bisernice in natančnost. Mah je premagan." Točno to se dogaja, to se zgodi. A naslovna pesem je globlja in razsežnejša: "Vodovje je veličastno v svoji modrini." Pesnikovo neposredno izjavljanje ima dvoumen pomen, za seboj vleče prazne prostore naših bojazni in strahov – tja polaga kompleksnejši, inovativnejši primanjkljaj naših negotovih življenj. Na gladini poskuša razgibati površino vidnih stvari sveta, njegovo odsevnost, ki se narcisoidno blešči v samozadovoljstvu.

Pesnik torej združuje to, čemur pravimo stvarnost (realnost) in irealnost, nadstvarnost, tja sega poezija s svojim metaforičnim orodjem in ritmom, ki sta v zbirki Na Mirojevi razstavi zaklinjavska, v zajčevsko zagovorjenih zarotitvah. Upira se s pesmijo, ki jo požene v galop, vse bolj smo opiti od pesemskih podob, kot bi zaužili magično vino ugank in vstopili v isti realni svet s popolnoma drugačnim pogledom in védenjem; poezija nas ne samo oplazi, ampak nas dobesedno prisili k razmisleku. Kot rečeno, pa je to mogoče zgolj takrat, ko je pesem že sama po sebi obred, ritual, nekakšna notranja molitev. Vse to pesniku uspeva in ga hkrati razgalja kot bistroumnega in prizadetega pričevalca zdajšnjosti in tukajšnjosti, ne da bi pozabil na celovitost gibanja v prostoru, na pot, ki jo je človeštvo naredilo od izvora in se bliža nevarnemu robu. Pesnikovo postavljanje verzov je kot tkanje usode, v tem je čar te poezije in je tudi odprtost vseh možnosti. Tu se pesnik kaže kot slepi Videc.

Na videz nedolžno in kratkočasno sprehajanje po razstavi poezije oziroma slik se sprevrže v temeljno samospraševanje o smislu in nesmislu našega nedovršenega sveta, o bistvu stvari, pa tudi o tihem pozvanjanju ob trudnem kostanju, o poti, ki je labirint, zvoku, ki obmiruje, o radosti in trpkosti, o lovu na skorjo mladčevih razkritij. Smisel je že to, da smisla ni – ali: nesmiselno ga je iskati, v tem neiskanju je že to smisel. Vprašanju smrti, na katero nimamo odgovora, se tako pridruži še eno vprašanje, na katero prav tako nimamo odgovora, nemara je to celo isto vprašanje. Razkrivajoči nesmisel našega bivanja se nam kaže prav zaradi človeka, ki je svoj obstoj pripeljal v to vsenavzočo vprašljivost. Ali ni pesnik v pesmi Altamira zapisal: "Po Altamiri samo še sledimo / bizonovemu očesu, / ki nas pogleduje nepremično / in nam hipnotično jemlje razburkano, otožno / hrepenenje." Še zadnji oprimek, ki smo ga že zdavnaj izgubili in ga kot nagnit zob ali kot ribjo kost nosimo v srcu?

Z vsakim novim verzom poskuša pesnik razrahljati strukturo sveta, z vsako novo metaforo razvezati nov vozel nerazrešljivih vprašanj, razširiti poskuša trenutek nazaj in naprej, postaviti enoten čas trajanja, pripeljati preteklost v sedanjost, da bi pod mikroskopsko besedo ugledal liso svetlobe, zavestno črtico ključa prepoznanja, da bi v pesniško besedo ujel človeške katakombe bivanja, to gnanost, izgubljanje vsega človeškega, to podajanje v neznano, vlečenje niti iz gležnja, tega človeškega romanja, zanikovanja, ugaslosti in hkrati ustvarjalne iskre v očeh. Predniki-maske se oddvajajo v mrzlih nočeh, poplesujejo, padajo, na zemlji je vedno bolj mraz – nikamor se ne moremo obrniti, ničesar nimamo, na kar bi se lahko naslonili.

"Vse je le igra" zrcal, "razodetje ne obstaja". Kaj lahko storimo? Odgovor, ki nam ga pesnik ponuja, je: Samo biti ti, na drevo pribiti to spoznanje. Ne išči smisla, ki ga ni: "Človek-Bog žubori z jalovim semenom." Samo biti ti, najbolj, kolikor se da. Trenutek, zajet v trajanju, vreteno, natezalnica, dih jemajoče hrepenenje v razbeljeni pesniški samoti vseh samot – z dotikom v odprtem, jasnem obrazu … Metaforična mreža, ki jo zapisuje pesnik Rok Komel, je tako gosta in hkrati tako prepustna, kot so Mirojeve izrezbarjene slikarije – na žarkih, ki obsvetijo svet, so pripete vse človeške sanje.

Iz oddaje S knjižnega trga.