Ne zaradi morebitnega pesniškega talenta, metafora je drzna skoraj kot »sonce prerezan vrat«; temveč zato, da bi jih pripravil na nove tržne strategije, ki so po njegovem mnenju za čevlje enake kot za knjige, knjiga pa brez dodane vrednosti, ki je ne bi mogli odtehtati denarji. Založba s takšnimi geniji je šla kljub temu v maloro, enako kot tista, ki jo je potem pokupila z vsemi sateliti.

Roman Romana Rozine Zločin in ljubezen govori prav o takšnih tržniških pristopih, seveda tudi skozi oči vpletenih, ki se počutijo izigrane in ponižane. Že v prejšnjem romanu, Županski kandidat Gams, je Rozinovo pisateljsko zanimanje veljalo razmerju med močjo v prav kantorjevskem pomenu na eni in pasivnimi zbeganimi figurami na drugi strani. Bližina politike in lokalne volitve so bile priložnost, da literarno premisli, kako in zakaj posamezniki nasedejo in se kot da brez lastne volje znajdejo na nepričakovani, če ne tudi nasprotni strani. Skeptiki med politiki, pisci med propagandisti in vodje delavnice na prvih straneh medijev. Rozina je dialektiko med hlapcem in gospodarjem dvignil nad cankarjanstvo, saj so vloge postale poljubne, le moči, ki jo prinaša politika, in sočasne obremenitve materiala očitno ni sposoben vsakdo vzdržati.

Zločin in ljubezen je naslov romana, ki ga v klavzuri in izolaciji pišeta dva žanrska pisca, ona s kilometrino v ljubavnem žanru, on s kriminalkami. Nova lastnica založbe pred propadom hoče s pozornostjo in marketingom razprodati najprej zaloge njunih knjig, potem pa ju zvleče v tekmo, kateri od žanrov bo zmagal, kateri o njiju je spretnejši in kateri bolj všečen bralnemu občinstvu. Pri tem seveda mastno služi, ljudje se lepijo na medijsko odmeven projekt kot muhe, vsaka polemika o tem, kako nizko naj pade literatura in kako izpostavljeni naj bodo avtorji z vsemi svojimi značajskimi hibami, pa je samo voda na mlin prodaje. Na koncu so malce zagrenjeni in nategnjeni vsi, še najbolj pa literatura.

Roman Rozina pripoveduje zgodbo skozi četverico iz založbe, ki se v tekmo spusti in jo organizira, pa tudi skozi oči objektivnega pripovedovalca, ki se mu zadeva obrne in se poskuša demobilizirati iz rumenjaškega pristopa k literaturi. Pri tem poskuša psihološko podkletiti vsakega od vpletenih; pisateljica je zaradi svoje nezadostnosti in slabega odnosa s hčerjo ranljiva in odtujena, zato ji fizična odtujitev in izolacija nista odveč, saj samo nadaljujeta njeno siceršnje stanje. Pisec kriminalk je ekstroverten in površen, bolj salonski nakladač z omejenim dosegom. Še najbolj fascinirata oblastna lastnica založbe s svojim brezkompromisnim proženjem škandalov, s katerimi drži množico, in njen podrejeni, ki je negotov in hlapčuje brez ukazov. Ponotranji ukaze in jih izvede, še preden so izrečeni. Vse skupaj od daleč gleda možak, ki se spomni nekdanjega odnosa do knjig, do ustvarjalnosti, do časov, ko knjiga ni bila čevelj, pa tudi čevlji so takrat zdržali več kot eno sezono.

Petra je velika imperatorka, ki se ji vse pokorava, pred katero vsakdo vnaprej položi orožje in brezpogojno kapitulira, kajti poraz je neizogiben; kar koli nasprotniki rečejo ali naredijo, je nepomembno, je jalovo zaletavanje, saj ni orodja, da bi z njim spraskal malto, ki veže kamne obzidja njene utrdbe v neprebojno gmoto.

Včasih me razmišljanje zanese v pretiravanje, a te vrstice niso daleč od dejanskega dogajanja. Petra je našla formulo uspeha, kar so jasno potrdile druge založbe; en norec deset norcev naredi.

Rozinov roman Zločin in ljubezen je polifon, preplet glasov in ugovorov pa ni namenjen samo rašomonski ugotovitvi o nespoznavnosti resnice, temveč predvsem izrisuje značajske hibe, ki vpletene sploh potegnejo v medijsko prenapet dogodek. Ugotavlja, tako kot v Županskem kandidatu Gamsu, kje je meja nezlomljivosti oziroma zakaj in kje popustijo tudi tisti, ki bi zlahka vztrajali v uporu in nekomformizmu. Obenem se izrisuje pomnožena in hkrati razdrobljena podoba slovenskega knjižnega prostora, ki mu namesto urednikov vladajo komercialisti in (pogosto) nesposobni kadri, ki pač niso za nikamor drugam, kot zgolj za v založništvo kot podcenjeno in zanikrno panogo z negotovim profitom, če gledamo zadevo z njihovimi očmi skozi denar. Torej podobne zgube kot pisatelji, ki se zdaj, oropani dostojanstva in poštenih honorarjev, pri pisanju zapirajo v vitrine in izložbe, da so bolj na očeh, sodelujejo v vsakovrstnih pasjih procesijah, ki naj bi knjigo prodajale, in podobno. Sodelujejo v šovih, v katerih iz nominirancev naredijo štiri luzerje in enega zmagovalca, ker morajo tvegati in se nastavljati, sicer nimajo možnosti za nagrado. Da o tem, da ljudi bolj kot literatura zanima identiteta avtorjev, ki jo hočejo prikriti, ne govorimo.

Roman Rozina je tudi tokrat psihološko poglobljen in prepričljiv. Morda tokrat malce preveč pozornosti namenja pisateljici in njeni življenjski krizi, vendar je na neki način tipično rozinovsko obupana, brezstrastna in trpno sodelujoča v cirkusu, s katerim nima nič. Razen da je eksponat, izpostavljena porogu in pranju umazanega perila. Vendar kot da bi dosegla dno absurda, občutek imamo, da se bo postavila na noge. V romanu je tudi odlomek iz romana, ki naj bi ga pisala pisca iz vitrine; jasno, da je šlo za trik, uspešna založba si ne more privoščiti, da bi izdala roman, ki je plod naključja in nečesa tako muhastega, kot je kreativnost žanrskih piscev. V milnatem razpletu, ki je bližje kriminalki kot ljubiču, si Rozina lepo privošči slovenske žanrske pisce in pokaže, kam gre literatura, ki zasleduje zmagoviti in komunikativni trend slovenskega založništva: sladka je kot mošt, samo potem čreva bolijo. Vsaj tiste, ki jim je bila literatura včasih vsaj malce več kot zgolj zabava.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).