Imenujejo jo glas milenijske generacije, prva velika milenijska avtorica, pa tudi Salinger generacije snapchata. Že pri šestindvajsetih letih je leta 2017 s prvencem Pogovori s prijatelji navdušila bralce in literarne kritike, samo leto zatem pa je z Normalnimi ljudmi osvojila prvo mesto prodajnih lestvic, pobrala večino pomembnejših književnih nagrad (nominirana je bila celo za bookerja), revija Guardian pa jo je uvrstila na seznam stotih najboljših knjig 21. stoletja.

Zapisali so: "Bodoča klasika." Nekateri celo trdijo, da sta njena romana pravzaprav romana iz devetnajstega stoletja, preoblečena v sodobna oblačila. Če trenutno ne bereš Rooneyjeve ali nisi vsaj seznanjen z njenim fenomenom, se lahko zamisliš nad svojo literarno ažurnostjo.

Težko si je po vseh slavospevih sploh dovoliti neodvisno mnenje o njenem pisanju, sploh pa ga je težko samozavestno obdržati. Če bi mi knjigi prišli pod roke, ne da bi prej o njej kar koli prebrala, bi ju prav tako v trenutku 'pogoltnila', a tudi v trenutku pozabila nanju. Zaradi tolikšnega medijskega cirkusa pa sem se podrobneje poglobila v branje in skušala razbrati, kaj so tista izjemnost, svežina in globoki uvidi, zaradi katerih ni cenjena le pri kritikih in milenijcih, ampak je postala nekakšna modna bralna zapoved vseh generacij.

Romana Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje je z izbrušenim posluhom za preprostost jedrnatega, odsekanega sloga in živost dialogov tekoče prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. Oba govorita o tem, kako lahko ljudje spreminjamo drug drugega. In tudi o tem, kako se trudimo, da bi bili vredni pohvale, vredni ljubezni. In seveda o ljubezni. Zelo univerzalne teme pač, le da so zapisane v stvarnem, jedrnatem jeziku brez dolgoveznih literarnih olepšav ali romantičnih opisov okolja, v hitrem tempu, ki kljub včasih podrobnemu opisovanju povsem banalnih stvari, kot sta oblačenje in hranjenje, skoraj ne pusti dihati. To je pisanje z estetskimi, občutenimi, včasih otožnimi prizori spolnosti in obiljem bistrih dialogov brez narekovajev, ki jih v skladu s sodobnimi literarnimi prijemi prepleta z elektronsko pošto in SMS-i, kar pretočnost besedila še okrepi. Rooneyjeva je mojstrica psihološkega portretiranja, čeprav so protagonisti v obeh romanih rahlo obsedeni sami s seboj. V obeh so to intelektualno izjemni, družbenokritični posamezniki, ki pa so nesproščeni, zaprti vase in imajo težave s prepoznavanjem ter sploh z izražanjem čustev. Vsak je po svoje zaznamovan, ranjen, pa naj bo to zaradi družbenega statusa, nasilja ali alkoholizma v družini ali preprosto zato, ker se niso zmožni soočiti z ‘normalnim’ svetom. Vsak se za to kaznuje na svoj način, tudi s samopoškodovanjem, kakšnega bistvenega razvoja pa s tem ne dosežejo. Po domače povedano: manjka jim zdrave življenjskosti, morda celo radosti in mladostne brezbrižnosti.

V Pogovorih s prijatelji, ki so po mojem mnenju močnejši, kompleksnejši, bolje razdelan in tudi bolje sklenjen roman kot Normalni ljudje, je prvoosebna pripovedovalka enaindvajsetletna Frances, študentka v Dublinu, ki piše poezijo in začenja kariero pisateljice. S prijateljico Bobbi, s katero sta bili še pred kratkim par, na literarnem performansu spoznata deset let starejša zakonca, fotografinjo in pisateljico Melisso in igralca Nicka. Bobbi začne flirtati z Melisso, Frances in Nick pa se resno zapleteta. To je pravzaprav vse, kar zadeva vsebino, a v ta dokaj običajni okvir je Rooneyjeva elegantno stlačila cel kup stvari, dogodkov in razmišljanj. Z uporniško Bobbi izraža kritiko sistema in časa, z Nickom in Frances pa razglablja o tem, da lahko varanje privede tudi do boljše oblike ljubezni do starega partnerja. Frances se Bobbi z elektronskim pismom opraviči za svoja dejanja, predvsem za zamolčano objavo zgodbe, ki govori o njiju dveh, in jo tako dobi nazaj: Bobbi je tista, ki jo ljubi. Pa vendar nam je na koncu, po dolgem telefonskem pogovoru z Nickom, jasno, da bo tudi on ostal pomemben del njenega življenja, ko ji reče: “Ampak kaj sploh pomeni, da se odnos ‘obnese’? Saj nikoli ne bi bil konvencionalne sorte.”

V Normalnih ljudeh spremljamo zgodbo Marianne in Connella, ki živita v manjšem kraju in se ljubezensko zapleteta že v srednji šoli. Zaradi statusnih razlik (ona je bogata, on reven) in šolske hierarhije (ona je zadrta piflarka brez prijateljev, on priljubljen nogometaš) razmerje na Connellovo željo skrivata. Morda pa tudi zaradi močnih čustev, ki njega vsakič zmedejo in prestrašijo.

V Dublinu se položaj obrne, zdaj je zvezda zabav Marianne, Connell pa osamljen podeželan. In čeprav ima ona zdaj fanta, sta kaj kmalu spet skupaj. In spet narazen. In spet skupaj. Ne da bi sama res vedela, zakaj sploh gresta narazen, ali pomislila, da se ne bi nikoli več videla. Čeprav si je kdaj iskreno zaželel, da bi umrl, razmišlja Connell, si ni nikoli iskreno zaželel, da bi ga Marianne pozabila. To je edini del sebe, ki ga hoče obvarovati – tisti del, ki živi v njej. To podajanje se dogaja z izmeničnim pripovedovanjem obeh junakov; eno poglavje gledamo skozi Mariannine oči, drugo skozi Connellove. In čeprav je vse skupaj res odlično napisano, se zaradi nesmiselne, skoraj otročje natezalnice na koncu počutiš malce opeharjenega. A to je to? A lahko dva tako inteligentna človeka, ki se tako dobro poznata, res ovira z lahkoto odpravljiv kratek stik v komunikaciji? Ali pa je to tisto milenijsko, česar kot pripadnica starejše generacije ne razumem, kljub moji kar precejšnji čustveni občutljivosti – to je namreč lastnost vseh pisateljičinih protagonistk, ki pa navzven kažejo zelo hladno podobo. Da se dva, ki spita, seksata in tudi drugače ves čas tičita skupaj, ne čutita kot par, nista fant in dekle. Da ne 'hodita', kot bi rekli v nemilenijskih časih. Da zapletata preproste stvari.

Sally Rooney je ostroumna, razgledana in brez dvoma izjemno nadarjena mlada pisateljica. Užitek jo je brati. Ne bi pa podpisala tistega o Salingerju – njegov Varuh v rži je še danes kultna knjiga in je bila ob izidu leta 1951 res revolucionarna. Rooneyjeva v primerjavi z njim piše o za te čase precej normalnih stvareh. Tudi da bi bila literarni glas milenijske generacije, ne zdrži, saj v romanih nastopa predvsem peščica intelektualno superiornih mladih ljudi, ki ne glede na družbene razlike vsi študirajo – po možnosti zgodovino, politiko ali književnost – so vsi zelo družbeno ozaveščeni, razmišljujoči in frustrirani, a jim ne manjka različnih privilegijev. Odlično pa ji – z védenjem veliko starejšega, izkušenejšega človeka – uspeva sproščeno, tankočutno in odkrito pisati o ljubezni, strahu, hrepenenju in človeški soodvisnosti. O bistvenih stvareh za vse generacije.

Iz oddaje S knjižnega trga