Ta namreč ob pisateljičinih začetnih namigih zatava v neko smer, nato pa ga hitro izpeljani in neobičajni sklepi lahko vržejo iz tira in se morda počuti zapeljanega in nekoliko naivnega.

Hadžićeva začne razvijati zgodbo tako, da se osredotoči na delček mozaika in nato s pretanjenim občutkom za razvijanje napetosti gradi čedalje širšo sliko in jo po navadi tik pred koncem postavi na glavo. Tako nas najprej vehementno vrže v sredino dogajanja in na koncu kalejdoskop pričakovanj usmeri nazaj proti bralcu. V zgodbah Samante Hadžić Žavski se velikokrat izkaže, da se pod vsakdanjo družinsko idilo skrivajo nerazčiščene travme in frustracije, ki izbruhnejo na dan v obliki načrtnega ali naključnega nasilja. Tako se v zgodbi Jedla bova ribo protagonistka v zadnjem hipu odloči, da bo namesto ribe, ki naj bi jo pripravila svojemu nasilnemu možu, v trgovini kupila sekiro in z njo prekinila obremenjujoče razmerje, v zgodbi Dober tim pa hendikepiran sin junakinje zgodbe, ki nikoli ne zmore reči “Ne”, ubije očetovega zdravega otroka in tako ozavesti frustracije matere, ki goji zamere do nekdanjega moža.

V zgodbi Pralni stroj se zgodi nenavadna "nesreča", ko skupina fantov vstavi malega bratca v pralni stroj, z delovanjem katerega jih je malo prej seznanila nič hudega sluteča mati. V zgodbi Bilečanka mama zadavi svojo hčer, ker ji ne more odpustiti, da ji je ukradla številna leta njenega življenja in moža, ki ima oči le za svojo princesko, medtem ko v zgodbi Divje odlagališče protagonist poleg kavča razseka še svojo roko, ker ga ta spominja na lepe dni, ko sta bila še skupaj. V zgodbi Darilo smo priča nenavadnemu ljubezenskemu trikotniku med žensko, moškim in mesojedo rastlino, ki jo moški sprva kupi kot darilo, a pozneje postane ljubezenski objekt, ženska pa postane darilo mesojedi rastlini. Hadžićeva duhovito prikazuje naraščanje ljubosumja v protagonistki, ki se sooča z nevsakdanjo konkurenco, dokler se ne odloči, da jo vrže skozi okno, a se pri tem ne zaveda, da bo na koncu sama žrtev.

Konci zgodb v zbirki Serijski morilec so navdihujoči in duhoviti, a marsikje nejasni, zato bralec potrebuje veliko domišljije, da si v glavi skonstruira nadaljevanje in dešifrira konec. V zgodbi Do naslednjič tako ne vemo, ali samomorilec, ki ga protagonistka ustavi na mostu, skoči z mosta ali ne, medtem ko v zgodbi Dorjan ni najbolj jasno, ali sta protagonistkin mož Dorjan in ljubimec Lazar ena in ista oseba. Osrednja tema številnih zgodb je sicer umor, kar se najbolj izrecno kaže prav v zgodbi z naslovom Serijski morilec, v kateri je osrednji junak v nasprotju s protagonistkami nadvse vase zaverovan arogantnež, ki iz čistega mira pobije vso svojo družino, a so v knjigi tudi zgodbe, ki so zgrajene na nežnih otroških čustvih in spominih. Tako v zgodbi Lepi časi protagonistka v spomin na umrlo babico polaga na mizo časopis, ki ga je pokojna rada prebirala, v Jagi babi pa šolarka v šolskih spisih razkriva potlačena čustva. V zgodbi Stereotipi se odrasla ženska na vlaku obregne ob neznanca, čigar vonj jo spomni na očeta in iz nje izvabi ambivalentna čustva, za katera ni vedela, da jih ima.

Omembe vredni sta tudi zgodbi Čefurke in Albert – prva z vidika slovenskih predsodkov do oseb, ki bežijo od vojne v Bosni, druga pa zaradi predsodkov, ki jih imajo nekateri kristjani do homoseksualcev. Knjiga Serijski morilec tako iz več zornih kotov obračunava s stereotipi, tabuji in predsodki ter nam na subtilen način zastavlja vprašanje, ali niso umori, samopoškodovanja, psihične motnje in druga psihopatološka stanja le samoregulativni mehanizem za tak ali drugačen pobeg posameznika iz družbe, ki ne priznava njegovih želja in potrebe po drugačnosti.

Iz oddaje S knižnega trga.