Izdala je tri zbirke kratkih zgodb in dva romana, dobila več pomembnih nagrad in je prevedena v več kot dvajset jezikov. Z Varno razdaljo je leta 2017 pristala v ožjem izboru za Bookerjevo nagrado.

Kako na kratko opisati dogajanje tega kratkega, slogovno izbrušenega in izjemno posebnega romana, da ne izdamo preveč? Zgodba sama ima vendarle nekakšen ‘kriminalni’ nadih; polna je suspenza, ki brez popuščanja vztraja do konca. Amanda in njena hčerkica Nina iz velemesta prideta na počitnice na podeželje. Namesto da bi ju tam pričakala neokrnjena narava, vaška idila in mir, se znajdeta med širnimi polji intenzivne pridelave soje, med pohabljenimi živalmi in ljudmi. Spoznata Carlo, mlajšo žensko, s čudaškim sinom Davidom. Vendar je bil David, po Carlinih besedah, čisto normalen otrok, preden ga je v roke dobila ženska iz zelene hiše. Resda ga je rešila gotove smrti zaradi zastrupitve, vendar ga je ozdravila z magičnim obredom selitve duhov, po katerem je “Davidovega duha preselila v zdravo telo, v njegovo bolno pa naselila nekega neznanega duha”. Stvari kmalu postanejo tako čudne, da se Amanda odloči za takojšen odhod. Predvsem zaradi Nine, za katero se ji zdi, da je ne more več dovolj zaščititi, in se nevarnosti, čisto po otroško, sploh ne zaveda.

"Tako je zaspana, da me sploh ne gnjavi z vprašanji, kam greva, zakaj odhajava predčasno. Moja mama je vedno govorila, da se bo zgodilo nekaj hudega. Moja mama je bila prepričana, da se bo to zgodilo prej ali slej, in zdaj to popolnoma jasno vidim tudi sama, čutim, kako se nama približuje kot otipljiva in nepovratna usoda. Varne razdalje skoraj ni več, nit je tako zategnjena, da se komaj premikam po sobi, se komaj oddaljim od Nine za toliko, da dosežem omaro in pograbim še zadnje stvari."

Varna razdalja je dialoški roman, saj se skopo odmerjeno in do zadnje besede premišljeno besedilo odvija samo med dvema človekoma, Amando in Davidom, a je njun dialog zastavljen tako spretno, da je vanj vpletenih precej več oseb in dogodkov. David predvsem zastavlja vprašanja, ki naj bi Amando pripeljala do pravega zaključka, do razrešitve skrivnosti. To počenja zelo natančno, odločno, občasno tudi nestrpno, kadar se mu zazdi, da je Amanda zašla predaleč od bistva. Čeprav sta njuna glasova zapisana v različnih pisavah (Davidov s poševnimi črkami), je vsaj na začetku precej zapleteno in je težko razvozlati, kdo govori. In ali je spraševalec sploh David? Pa saj to niti ni pomembno, glavno besedo ima občutje, ki ga samosvoja lika gradita s svojim prekinjanim pogovorom, ki tudi časovno preskakuje in spreminja zorne kote. Bralec ne more vedeti, ne more se odločiti, ali so vse skupaj sanje, blodnje, predsmrtna agonija ali pa dialog teče že po smrti z nekakšnim vsevednim zrenjem navzdol.

V nekem intervjuju je pisateljica Samanta Schweblin povedala, da je bila Varna razdalja najprej kratka zgodba, a nekaj ni bilo prav. Dvanajstkrat jo je na novo napisala, in šele potem ugotovila, da potrebuje veliko več strani. Ta dodatna dolžina je bila nujna, pravi, ker je zgodba neke vrste psihoanalitična seansa: ena oseba leži v postelji, druga pa sedi ob njej in ji postavlja vprašanja. Pri psihoanalizi se zadeve pogosto ponavljajo, in glavni osebi romana spet in spet debatirata o stvareh, ki jih je bralec že nekajkrat prebral. “Rada imam občutek, ko pomisliš na neki kraj, pogovor ali izkušnjo, ki jih dobro poznaš, a v njih iščeš nekaj novega. To je res zanimiva vaja. Če se vrneš nazaj in si pozornejši, odkriješ še toliko novih stvari,” pravi Schweblinova.

Prav zaradi kompleksnosti in nenavadne pripovedne perspektive je Varno razdaljo skoraj nemogoče prebrati samo enkrat. Pri vsakem naslednjem branju se ti odstre nekaj novega. Ta groteskno-poetični psihološki triler je na slabih sto straneh subtilno natrpan tako z intimnimi kot z občečloveškimi vprašanji. Zagonetno obravnava vraževerje, nadnaravne grožnje in selitev duš ter se popolnoma stvarno loteva človekovega pogubnega izkoriščanja in zastrupljanja narave, pa ga vendar ne moremo stlačiti v predal magičnega realizma ali ga razumeti le kot ekološki pamflet. Roman je skratka neopredeljiv. Najbolj pa zadene – in prizadene – prav varna razdalja iz naslova. Kaj je lahko hujšega, kot to, da ljubljenega bitja ne moreš zaščititi, tudi če sediš tesno poleg njega? Ko te obide strašljivo spoznanje, da varna razdalja ne obstaja, da je ne moreš nadzorovati. Ko ne pomaga nič, ker je že vsega konec. Ko knjigo odložimo, se tudi sami počutimo majčkeno zastrupljeni. Z eno besedo: mojstrovina.

Iz oddaje S knjižnega trga.