Leta 2004 je bil roman Anne Gavalde tista knjiga, ki jo je bilo (z izjemo Da Vincijeve šifre in takrat aktualnega nadaljevanja Harryja Potterja) največkrat mogoče opaziti na pariškem metroju - po navadi v naročjih mladih žensk, ki so ob njej izmenično razumevajoče kimale ali pa si brisale oči. Samo v Franciji so knjigo prodali v pol milijona izvodov, nato je izšla še v tridesetih državah, zdaj pa menda snemajo tudi film s kom drugim kot poosebljeno pariško ljubkostjo, Audrey Tatou v glavni vlogi.

Lahko obnova vsebine sploh razloži tak globalni uspeh? Lahko poskusimo. Naša
junakinja je k dnu drseča, podhranjena in izgubljena slikarka Camille Faquet, ki živi v majhni podstrešni luknji in se preživlja kot nočna čistilka pisarn. Pred popolnim samouničenjem jo reši ekscentrični sosed, Philibert Marquet de la Durbelliere, aristokrat, povsem ohromljen od teže svojega družinskega drevesa in sodobnega sveta, v katerem se niti najmanj ne znajde. Philibert Camille nastani v svojem stanovanju, kjer živi že mrkogledi kuhar Franck. Seveda sta Franckovo preganjanje kril in oster jezik samo krinka za njegovo nežno dušo: v prostem času se vozi na obisk k babici Paulette, ki jo je s težkeim srcem “pospravil” v dom za ostarele. Franck in Camille se od prvega trenutka dalje težko prenašata, kar je zanesljiv znak, da se bosta proti koncu zaljubila - kar se tudi zgodi, ko Paulette rešita iz doma za ostarele in jo prav tako naselita k Philibertu.

Štirje neprilagojenci, čez katere so njihovi lastni sorodniki že davno naredili križ, se tako nakapljajo v nekakšno “alternativno” družino. Bo Franck premagal svojo agresivnost in Camille s hrano zvabil nazaj v življenje? Bo Philibert prebrodil svojo sramežljivost? In kdo se bo v koga zaljubil prvi? Roman je šopek sicer predvidljivih, a zelo francoskih in simpatičnih klišejev.

Pisateljica nas za srečen konec seveda ne prikrajša: ljubezen in prijateljstvo sta “odpisanim” junakom vrnila veselje do življenja in zaupanje vase. Paulette je sicer umrla, a mirno in pred svojo idilično podeželsko hišico z vrtom, ki jo je v oporoki zapustila Camille.

Hrepenenje po begu iz vrvečega mesta, ki na tihem žre Camille, spominja na Candidov “treba je obdelovati svoj vrt”. S to razliko, da je Voltaire svojo bukolično idilo podložil z debelo plastjo ironije; njegov junak je preprost idealist, ki se na grozote absolutistične Evrope ne more odzvati drugače, kot da se zapre v svoj slonokoščeni stolp. Ali uspeh romana Samo skupaj, nič drugega dokazuje, da smo se zopet znašli v podobnem razpoloženju?

Ana Jurc