Zdi se, da zgodbe o človekovi notrini rastejo iz znanega tlorisa, le odpirajo in razraščajo se na nove, še bolj enigmatične načine. Zunanje in notranje, tj. sanjske, arhetipske, simbolne pokrajine se namreč brez posebne dramatičnosti nenehno prelivajo, celo stapljajo, med njimi ni hierarhične razlike, soobstajajo v nekakšni homeostazi, raziskovanje odnosa med njimi pa je osrednja tema zbirke kot celote. Po načinu doživljanja in vzpostavljanju realnosti in navsezadnje poetičnem občutju je knjiga sorodna Obvozu Francija Novaka ali prozi, kot jo pišeta Miklavž Komelj in Robert Simonišek.

Zgodbe sledijo kronološkemu zaporedju. Na makroravni spremljamo dečka od najzgodnejšega otroštva prek odraščanja in dozorevanja pri petinpetdesetih letih vse do prehoda v visoko starost, ki jo v zgodbah živita mama in tata. Njihovo gibalo je napetost med občutki osamljenosti, nemoči, negotovosti, žalosti na eni strani in željo po poletu, lahkotnosti, svobodi na drugi, vse skupaj pa preči ali podčrtuje temeljni premislek o času in prostoru, minevanju, smrti oziroma živosti in neživosti.

Sleherno zgodbo je mogoče brati tako dobesedno kot simbolno – arhetipski so lahko liki (sin, otrok, starec, oče, mati, ženska), dogodki, kot so potovanje, prebujanje, beg, igra, pogosto pa se pripoved ovija okoli kakega konkretnega predmeta z močno simbolno vrednostjo, kot so vrata, ključ, vlak, drevo, kača, žaba, ogledalo, svetloba, voda, koza, razpoka, hiša … Ko bi torej protagonist najraje odvrgel vse, kar je navlekel nase, ker ga oblačila obtežijo kot kovinski oklep, lahko to potrebo dojemamo povsem organsko in tudi povsem metaforično, kot potrebo po notranji osvoboditvi. Tako se usodna nerazdružljivost vidnih in nevidnih, fizičnih in psihičnih svetov še vedno kaže kot eden najmočnejših elementov Sosičeve pisave, vzpostavljene že v prvencu. Prisluhnimo enemu najintenzivnejših odlomkov zbirke, v katerem se volnena jopica vzpostavi kot simbol materinske ljubezni:

"Že davno sem izgubil lase nad čelom in na temenu glave, saj sem plešavost podedoval tako po očetu kot po obeh nonih in tudi brada mi je posivela, brke sem si končno po štiridesetih letih prirezovanja pričel briti, saj so od črnih postali beli in zdaj takšen stojim pred omaro v zgornjem nadstropju v spalnici naše hiše in ko omaro odprem, name padajo mamine volnene jope, skoraj do moje višine me jope zaobjamejo, da se sesedem na tla. Gol sem, ravnokar okopan in volna me prebada po telesu, pojavljajo se rdečkaste lise in srbeče pekoči mehurji po rokah in prsih, po trebuhu in okoli genitalij, kamor so se volnene niti zapičile, kamor so tanke niti volne prodrle pod kožo in v nosnicah me nekoliko duši zatohel vonj, ki se je nabiral in vzdrževal v stari omari, se vpil v mamine volnene jope, predvsem tiste, ki jih nisem dovolj pogosto nosil."

V zgodbah pogosto prevlada sanjska, domišljijska logika, dogajanje v njih ni zamejeno, temveč so prehodi, zraščanja ali razraščanja med telesi, prostori, časi, občutji prosti, in zato neredko presenetljivi. Toda to ni edini pripovedni način, gola dogajalnost se lahko prevesi tudi v bolj esejističen premislek z več distance do vsakokratne situacije ali občutja. Kot bi nekatere zgodbe skušale bivanjski oreh streti s pomočjo žive in vseprežemajoče podobe, druge pa v nekoliko abstraktnejšem jeziku.

In čeprav se večina zgodb v zbirki Sarivala Sosiča Ne morem ven ukvarja z eno osebo in njeno notranjo pokrajino, nekatere, kot sta Razpoka ali Na drevesu, preskočijo tudi na družbeno raven in delovanje oziroma posledice istih mehanizmov prikažejo tudi v kolektivnem kontekstu. Pred nami je vsekakor bogato gradivo za razmisleke o notranji svobodi, izvoru, naravi ali celo nujnosti tesnobe, utesnjenosti, bolečine in priklenjenosti, kakor tudi hkratni človekovi neustavljivi želji po živosti, ustvarjanju in osvoboditvi – od spominov, odnosov, prepričanj, gonov, časa in prostora, navsezadnje pa zgodbe izzivajo tudi z vprašanjem, kaj je sploh tisto, kar bi se rado osvobodilo. V naslovni zgodbi je ta neznanka ali neimenovana entiteta ženskega spola, zaprta v temno sobo s človekom, priklenjenim na posteljo. Tisto nekaj želi ven, vendar so vse možnosti izhoda zamašene. Kdo ali kaj išče izhod, a za zdaj le čaka v razpoki? Svetloba? Ustvarjalnost? Glasba? Nedolžnost? Svoboda? Drugačen tip človeka?

Čeprav se torej posredno ali neposredno vse zgodbe dotikajo vprašanja smrti, tudi ob živem telesu, jih bolj konvencionalno obravnavajo zgodbe ob koncu knjige. Glede na zasnovo zbirke se te pripovedi o ljubljenju s smrtjo, izgubi vitalnosti, volje do življenja in spomina sicer povsem vklapljajo v celoto, lahko jih namreč razlagamo kot vzporednico, ki pokaže, da mladostna ujetost v sleherni predstavni svet ni tako zelo drugačna od ujetosti v razkrajajoče se možgane, a vendar tudi nekoliko razvodenijo učinek knjige kot celote, delujejo odveč. V visoki starosti je mišljenjska in navsezadnje telesna zaklenjenost skorajda pričakovana in tudi literarno na podoben način že obdelana.

A Ne morem ven je vsekakor vznemirljiva zbirka, ki, pospremljena z robustnimi ilustracijami Iztoka Sitarja in kar dvema spremnima besedama, ponuja veliko interpretativnega užitka, ob tem pa tudi nujno soočenje z lastnimi prostori rasti in stagnacije.

Iz oddaje S knjižnega trga.