Scrapbook je prvi roman kanadske pisateljice Nadine Bismuth - predtem je, v Montrealu rojena pisateljica, izdala zbirko kratkih zgodb Les gens fidèles ne font pas les nouvelles (O zvestih ljudeh se ne govori, 1999). Kot kaže, se je Bismuthova, po navodilih priročnika, kako napisati roman, lotila kar najbolj znane ji tematike: pisanja. Glavna protagonistka Annie Briere je malce izgubljena študentka kreativnega pisanja, ki s pomočjo svojega mentorja objavi prvenec pri prestižni založbi.

Od tu naprej se seveda nedolžni in v čekane življenja vrženi protagonistki zdi, da bo šlo vse popolnoma gladko, a kaj, ko ni tako. Za začetek se zaljubi v poročenega lektorja in se v vsej svoji zagledanosti loti magistrske naloge z naslovom Lektorji v Quebecu od šestdesetih let vse do danes; kar je seveda obsojeno na propad. Annie Briere se nato skozi pisanje scenarija, malce oglaševalskega dela, prvih poglavij novega romana, nekaj tednih prebitih v Parizu, ogromnih količin očetovega denarja (pri čemer je glavna katastrofa njenega življenja slaba očetova naložba, kar pomeni, da mora delati v njegovi zobni ordinaciji) in antiparazitskih tablet le dokoplje do svoje prave ljubezni, ki je že bila njena ljubezen, pa je fanta po neumnosti izgubila, in s tem srečnega konca.

Skratka, zaplet in razplet romana ne ponujata ničesar pretresljivo novega ali nepričakovanega, gre le za še enega iz vrst romanov t. i. 'chick-lit'. Torej 'pocukrane' literature, ki se bere brez večjih miselnih naporov, ob tem pa ponuja užitek pobega v boljše in romantike polno življenje. Pa tudi obljube iz zavihka slovenske izdaje romana, češ da je za pisanje Nadine Bismuth značilen poseben humor, ki ponekod prehaja v satiro, ne držijo. Razen, če je ta humornost zajeta v razvajeni junakinji ... vendar se zdi, da njen karakter ni zasnovan na humornih temeljih, temveč z vso resnobnostjo pisanja, ki želi biti več, kot je. Poleg tega bi lahko Bismuthova prek svoje protagonistke podala zabavno kritiko buržuazije, a prej kot to zapade v poveličevanje tovrstne družbe. Na začetku se sicer posmehuje delu v oglaševalski agenciji, a je za tem posmehom čutiti občudovanje, pa tudi občasne reference na velikane literarne teorije (npr. Bahtina) romanu ne pridajo želene intelektualnosti.

Scrapbook tudi stilistično nikakor ni presežek. Na štiri dele, ki jih nato ločujejo še posamezna (naslovljena) poglavja, razdeljen roman ob koncu drugega dela preide v elektronska pisma. Kar pa zaradi dejstva, da je roman že tako ali tako pisan v prvi osebi, ne nudi nekega globljega vpogleda v notranje dogajanje junakov - kar bi sicer lahko oblika pisma omogočila -, temveč so elektronska pisma zgolj odmik od splošnega toka pripovedi. Pri čemer je ta odmik, ne glede na vse, sprva zanimiva popestritev, ki bi bila lahko posuta prek celotne zgodbe, a kaj kmalu 'e-jadikovanje' postane bralcu nezanimivo do te mere, da bi z njim najraje čim prej opravil.

In za konec se pojavi tudi vprašanje, čemu sploh naslov 'scrapbook'? Skozi celoten roman namreč ni sledu o kakšnem albumu ali knjigi, kjer bi glavna junakinja hranila za njo pomembne objave, slike, karte, in kar je še tega - torej neke vrste spominska knjiga. Šele ob koncu romana se pojavi t. i. scrapbook, ki ga je naredila Anniejina mati, pa še v tem je nalepljena ena in edina kritika prvega njenega romana. Tako nam je seveda sporočeno, da je življenje glavne junakinje tako rekoč še nepopisana knjiga, in da jo, ne glede na vse prestane tegobe, čaka še vse življenje. Pri vsem tem pa je spominska knjiga navadno domena mladih deklic in ne že odraslih pisateljic.

Odlomek iz romana
Ko sem ji vse povedala, je Leonie tako sunkovito planila kvišku, da bi z obema ritnicama skoraj pristala v luži na tleh. "Pomiri se", sem ji rekla, čeprav sem še kako dobro razumela njen odziv; ko mi je Laurent dan po koktajlu založbe Duffroy, natančneje ob osmih zjutraj, vse skupaj razodel, sem iz sebe izpljunila obe tableti aspirina, ki sem ju tik pred tem že skoraj pogoltnila. Da se je ogrel za kako drugo mlado avtorico ali bi bil morda nesrečno zaljubljen, je bila moja najhujša bojazen. A da se je že zaobljubil pred oltarjem in da zna menjati plenice?

"Poročen je!" je zavpila Leonie. "Poročen! Pa saj to ne more biti res!"