Drži, roman je postavljen v leto 2015, ko so se v ukrajinskem Donbasu razširili vojaški konflikti med Ukrajinci in Rusi, toda Žadan vseskozi ohranja težko določljivo stanje, v katerem je evidentna le tragična usoda vsakdanjega človeka v primežu nasilja.

Žadan v Internatu redko definira stvari, glavna protagonista se skozi različno nevarne odseke (nikoli imenovanega) mesta v (nikoli imenovanem) Donbasu, ki jih je strateško nemogoče definirati, prebijata proti domu. Paša in Saša sta stric in njegov pubertetni nečak, sicer pa se zdi, da identifikacija likov, ki jima prihajajo na pot, ni pomembna; gre za konflikt med "našimi" in "vašimi", insignije so zabrisane, vsi govorijo tako rusko kot ukrajinsko, oba jezika donbaške regije, na poti proti cilju vlada kakofonija vojaškega spopada, demarkacijske linije se neprestano spreminjajo. Za nikogar nisi prepričan, kateri strani pripada. Pred nami se skratka izriše vojaški konflikt v primarnem kaosu, skozi to pustoto pa se prebija malce stoični in docela apolitični Paša, ki mora iz internata domov pripeljati svojega nečaka.

Junaka si ne bi mogla biti bolj različna; jezikoslovec Paša, ki nima mnenja o ničemer, še najmanj o rusko-ukrajinskem konfliktu, želi v svoji ignoranci živeti mirno in nekonfliktno življenje. Pubertetnik Saša ima po drugi strani strogo oblikovano mnenje tako do antagonistov kot do nevpletenega strica, čigar apolitičnost je bila leta 2015 morda še tolerirana, leta 2024 pa bi bila zagotovo obsojana.

Danes se Internat (v izvirniku je izšel leta 2017) zagotovo bere drugače kot ob izidu; neopredeljenost oziroma "neuvrščenost" se zdita nemogoča, kar je Saši jasno že ob ruskem zavzetju Krima, ko neprestano vrta v strica in ga sprašuje, "na čigavi strani je in kaj bo storil, na koga streljal". Ne preseneča, da ima Pašo za "redko vrsto bedaka", kar je kruta oznaka za strica, ki jo bo uporni Saša v sklepnem dejanju, ko prevzame vlogo prvoosebnega pripovedovalca in ko realistični dispozitiv zamenja bolj poetična proza, v čustveni izjavi korigiral ("Vsi so z njim na bojni nogi. Jaz pa ga imam rad.")

Internat je svojevrsten "film ceste" s številnimi pomenljivimi in ironičnimi detajli. Družinska usoda Saše, vsaj na simbolni ravni, ni nič prijetnejša od usode njegove domovine; mama ga je pred časom hladnokrvno poslala v deški internat, ki zdaj bolj spominja na bombardirano tarčo kot varen pristan. Neki hotel se na poti domov imenuje Raj, neznanec ga zbadljivo označi za "prvi krog pekla, ne pa hotel". Pekel na Zemlji? Vsekakor, predvsem pa roman nazorno pokaže, kako vojna in kolaps družbenega reda vplivata na človekove vedenjske vzorce.