Po zbirki kratkega metra Loterija in druge zgodbe (LUD Literatura, 2018) je prevajalka Tadeja Spruk zdaj poslovenila še njen najslovitejši roman V hiši med hribi straši (The Haunting of Hill House), ki je bil prvič objavljen konec petdesetih let.

Prvakinjo t. i. ameriške gotike bi bilo netočno in nepravično povezovati izključno z literarno grozljivko, čeprav jo slavijo nekatera največja imena žanra. V kratkih zgodbah se po večini ukvarja z moralno dvoumnimi in predsodkov polnimi sleherniki ruralne amerikane, medtem ko je V hiši med hribi straši, njen najslavnejši roman, zgodba o preiskovanju prikazni v stari, škripajoči hiši, ki je svoje posebno, mitsko mesto dobila predvsem v ikonografiji filmske grozljivke petdesetih in šestdesetih let.

Shirley Jackson je zadnje čase znova popularna tudi zaradi interesa filmske industrije, serialno obdelavo pričujočega romana iz leta 2018 in filmsko adaptacijo romana Od nekdaj smo živeli v gradu istega leta je letos dopolnil še biografski film Shirley režiserke Josephine Decker, v katerem je prezgodaj umrlo avtorico odigrala Elizabeth Moss. Kakor koli obračamo, je literarni opus Jacksonove dobrodošla novost v našem prevodnem založništvu.

V hiši med hribi straši ima za današnje razmere precej konvencionalno fabulativno izhodišče; v odročni, škripajoči in menda zakleti starini se znajde druščina neznancev. Tja jih je povabil Dr. Montague, antropolog in učenjak okultnega, čigar strast do nadnaravnih pojavov ga je napeljala v eksperiment, rad bi ugotovil, če prikazni in vpliv nadnaravnih sil na človeka v resnici obstajajo. Med poskusnimi zajci se mu "v hiši z nenavadno konstrukcijo, v kateri se tako neznansko težko znajdeš", pridružijo še legitimni dedič hiše ter ženski, ki trdita, da sta z nadnaravnimi silami že imeli opravka.

Verjamem, da je roman ob nastanku sprožal nelagodne občutke in paranoični strah, toda vmes se je svet spremenil, postal bolj ciničen, zato tudi V hiši med hribi straši deli usodo primerljivih popkulturnih mejnikov (npr. filmov Williama Castla), ki danes izpadejo malce zastarelo, v najboljšem primeru šarmantno ali romantično, nikakor pa ne grozljivo.

To je prekletstvo prelomnih del, kopirana so tako množično in temeljito, da so nazadnje dojemana kot del masovne konvencije, čeprav so jo pomagale izumiti. Močno orožje Shirley Jackson so njena slogovna izpiljenost, talent za iskrive dialoge in subtilno, kot poper suho komiko, ki se v Hiši najlepše manifestira skozi stranski lik hišne oskrbnice gospe Dudley, ki bi s svojo pasjo nergavostjo in konverzacijsko askezo od mrtvih obudila še tako duhamorno fikcijo. Groza, predvidljivo, ne izhaja toliko iz zaklete hiše in njenih skritih kotičkov kot iz neraziskanih kotičkov človeške psihe. Tudi to je danes splošno uveljavljena konvencija, ki jo je Jacksonova vzpostavila pred več kot pol stoletja.