Malo obojega, Uporabno ballardovstvo je skorajda nemogoče klasificirati, domuje namreč na presečišču teorije in fikcije, obenem pa vsebuje elemente popotne literature, osebne izpovedi in ljubiteljskih blodenj, ki so avtorja obsedale in njegovo akademsko kariero blokirale polnih dvajset let. Sellars je knjigo opisal kot teorijo-fikcijo, k temu bi lahko dodali oznako literarizirane akademije. Kdor bere W. G. Sebalda, mu bo jasno, kako težko je – v čisto knjižničnem smislu - umestiti določena dela. Je Uporabno ballardovstvo avtofikcija? Tudi. Špekulativna fikcija? Tudi. Metafikcija? Seveda. Predvsem je to knjiga za vse strastne ljubitelje Ballarda, pa tudi za njemu sorodnih piscev, ki jih v sklepnem pogovoru z urednikom založbe navede sam: Dona De Lilla, Michela Houellebecqa, Philipa K. Dicka.

Sellars se je kot (falirani) akademik z Ballardom začel ukvarjati sredi devetdesetih let, knjigo, ki jo je objavil leta 2018, lahko zato dojemamo tudi kot terapevtski proces, ob katerem je izgubljal razum in se predajal pogrošnosti pisanja turističnih vodnikov. Če pa sprejmemo Ballardovo trditev, da njegovo najbolj avtobiografsko delo ni Imperij sonca (Empire of the Sun), popis otroštva med japonsko okupacijo Šanghaja, temveč sporni roman Trk (Crash), "najbolj pristna reprezentacija njegovega notranjega življenja, bolečine in zmedenosti, ki ju je čutil, medtem ko je izgubil ženo", potem lahko kot avtobiografijo dojemamo tudi Uporabno ballardovstvo, pristno reprezentacijo Sellarsovega notranjega življenja, bolečine in zmedenosti, ki ju je čutil, medtem ko je izgubil partnerico in akademsko kariero.

Kaj pravzaprav je "uporabno ballardovstvo"? Sellars, Avstralec iz predmestja Melbourna, ga definira kot "analizo Ballarda onstran področja literature", njegova misija je bila »izslediti tisto, kar je dojemal kot Ballardov transdisciplinarni mutantski besedni virus, skrivnostno kodo, ki se je ni dalo zlahka destilirati v biografijo ali literarno teorijo.« Motivi iz Ballardove fikcije so znani in ponarodeli: utopija in distopija; spomin in potovanje skozi čas; psihološka moč urbanega prostora; politični terorizem in nesmiselno nasilje. Nebrzdano potrošništvo, nadrealizem, fašizem, pornografija in znanost. Sellars je tem znanim motivom dodal lastno tezo o Ballardu in sodobnih mikronacijah (posebno izpeljavo je našel tudi v slovenskem NSK-ju), ki jih je mogoče najti v njegovem poznem opusu, predvsem romanih Super-Cannes, Cocaine Nights, Millennium People in Nebesa na zemlji (Kingdom Come), kjer mikronacionalizem izbruhne v ograjenih, nepredušno zaprtih in dobro varovanih predmestnih enklavah, ki jih čuvajo nadzorna tehnologija in zasebna varnostna podjetja.

Sellarsova knjiga je tako bogata in natrpana z idejami, frustracijami, neologizmi in teorijami, da jih je tule nemogoče našteti; kot še posebno izviren prispevek k dojemanju Ballarda gre gotovo šteti njegovo povezavo ballardovstva z avstralskim družbenim okoljem, kjer se je od nekdaj počutil – tako geografsko kot kulturno – na robu sveta. Avstralijo predstavi kot dekadentno ballardovsko okolje, kjer so v sedemdesetih letih predmestjem in cestam dejansko vladale huliganske motoristične tolpe, ki so Georga Millerja navdihnile za Pobesnelega Maxa (Max Maxa). "ZDA imajo svojo kulturo orožja, mi imamo svojo kulturo avtomobilov," pravi Sellars, in doda, da Pobesneli Max, ki ga Melbournčani nikoli niso dojemali kot fikcijo, temveč kot dokumentarec, "potrjuje to stališče tehnološkega klanja kot naravnega zakona." Bodi dovolj, Uporabno ballardovstvo je vrtoglav in halucinogen dosežek, morda celo prevodna izdaja leta, ki jo lahko postavite med stvarno literaturo, fikcijo, lahko pa tudi na čisto posebno mesto.