Na prvem mestu je vsekakor osebna stiska, ki jo spričo dolgoletnih zdravstvenih težav doživlja na ozadju specifičnega kulturnega, zdravstvenega, davčnega, političnega in še kakšnega sistema v našem prostoru. Med drugim ugotavlja, da je tudi takrat, ko izhaja iz svoje intime, njeno sporočilo politično in da bi bilo prav zaradi vseprisotnosti političnega v našem življenju definicijo intimnega treba vzpostaviti na novo. Knjigo je sama označila takole:

Pred tabo je v bistvu moja avtobiografija v treh dramah.
jaz, žrtev. sem napisala in izvedla 2007,
še me dej sem napisala in izvedla 2009
in drugič. sem napisala in izvedla 2014.

To so avtobiografska besedila, za katera sem zdaj, po ponovnem branju, ugotovila, da se v njih ukvarjam predvsem z avtoriteto. Skozi osebne pripetljaje ti trije teksti bolj ali manj bentijo čez sistem, v katerem trenutno živimo (...) Saj se ne delam norca iz nikogar. No, morda tu pa tam iz zdravnikov. Politikov. Inštanc. Zakonov. Sistemov. Družbe. Vlade. Države. Kulture. Sebe.

Besedilo jaz, žrtev. je bilo premierno uprizorjeno na trinajstem festivalu Mesto žensk v Klubu Gromka 12. oktobra 2007. Na istem mestu v okviru istega festivala je Semeničeva sedem let pozneje prvič uprizorila performans, nastal po njenem besedilu drugič. V njem gre za avtoričin komentar in svojevrstno nadaljevanje prvega. 12. oktobra leta 2021 bo v Klubu Gromka na sedemindvajsetem festivalu Mesto žensk dopolnila svojo trilogijo žrtve. S performansi, katerih besedilna predloga so zbrana v avtoričinem dramskem prvencu, je gostovala na festivalih Borštnikovo srečanje, Teden slovenske drame, Rdeče zore in Ukrep, pa tudi v tujini – v ZDA, Veliki Britaniji, Srbiji, Madžarski in Romuniji.

Semeničeva je vzorčen primer, da je mogoče preiti iz "obstranske" avtorice v mainstream. Za svoja dramska besedila je prejela tri Grumove nagrade (2009 za 5fantkov.si, 2010 za 24ur in 2015 za sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije). Več nagrad so bile deležne tudi uprizoritve po njenih delih; Šeligovi nagradi leta 2012 za besedilo Gostija in leta 2015 za besedilo 1981, nagrada občinstva na festivalu Teden slovenske drame 2012 ter nagrada Društva kritikov in teatrologov za uprizoritev Gostije. Njena dramska besedila so prevedena v številne jezike in uprizarjana tako na domačih – institucionalnih in neinstitucionalnih – kot tujih odrih (Švedska, Norveška, Rusija, Bolgarija, Srbija, Avstrija, Slovaška, Albanija, Izrael, New York).

Za izdajo v knjižni obliki je Simona Semenič besedila povezala v novo strukturo s kritiško-humornim povezovalnim besedilom, ki ima vlogo potujitvenih didaskalij. Gre za lucidne, zabavne, ostre komentarje, podložene s časovno distanco in z novimi, še bolj nezavidljivimi življenjskimi izkušnjami ter podkrepljene z avtoričinim naraščajoče brezkompromisnim komentarjem zapisanega. To so izrazito intimna besedila, ki jasno rušijo meje dramskega, s čimer širijo prostor upovedovanja in bralcu z odprto in razdrobljeno percepcijo omogočajo širši receptivni diapazon. Pregnetena so z ostro kritiko zdravstvenega sistema, s katerim se avtorica srečuje zaradi kroničnih zdravstvenih težav. Odkrito je spregovorila o epilepsiji (v nekem intervjuju je povedala, da je prva bolníca z epilepsijo, ki je v Sloveniji javno spregovorila o tej bolezni), o lulanju v posteljo in genitalnem herpesu. Opisano zajema tudi njena sinova oziroma njuno sprejemanje materine epilepsije, njenega načina življenja in dela ter njene ljubezni do njiju. Predvsem pa je avtoričina jedka pisava naperjena v bridko spoznanje, na kakšen način se ob delu samozaposlene v kulturi, matere dveh otrok in nepredvidljivosti bolezni, ki lahko njej in posledično njenima sinovoma vsak trenutek resno ogrozi prihodnost oziroma življenje, bori z zadušljivo birokracijo v zdravstvu.

Semeničeva prek svojih izkušenj vivisektično analizira dualizem moči in podrejenosti, položaj in nemoč žrtve, v katero se postavlja, vlogo ženske oziroma matere samohranilke, nerednega in podplačanega prekarnega dela in še česa. Ob tem pa jasno kaže na dejstvo, da umetnikova svoboda že dolgo ne pomeni več svobode, saj položaj brez kakršne koli varnosti in nenehnega boja za preživetje že v osnovi duši ne le umetniško ustvarjanje, ampak tudi željo po njem. Tako je med vijuganjem iskanja možnosti ustvarjanja in borbe za preživetje naletela na še globlje in še bolj zapletene paradokse in ti so, paradoksalno ali pa tudi ne, postali del njenega pisateljskega navdiha.

te pogledam
te pomenljivo pogledam
nasmehnem se ti, rada bi koketirala s tabo, pa si
ne upam, da ne bi šla čez
se bojim iti čez, ker me v gledališču iritira, če se
kdo spogleduje z mano, zdi se mi tak poceni trik,
poceni rešitev, a me razumeš
spoštovani publikum
a ti imaš pravo mero za stvari?
a znaš v pravem trenutku preusmeriti pogled ali
pa neopazno zamenjati temo?

uradnega odgovora od gledališča glej nisem nikoli dobila

To je približno nekaj takega kot tisto o samozaposlenih v kulturi. Farsa, to mislim. Podpisovanje pogodb s samim sabo pa te reči. Tako kot je status samozaposlenih v kulturi prejkone farsa, je bila to tudi ta moja prijava. Prijavila sem se na razpis gledališča, ki sem ga vodila. Prijavo sem praktično poslala sama sebi. Ampak a si predstavljaš, da se sploh ne bi prijavila na ta razpis in potem mimo vrste naredila predstavo? To bi bilo povsem nedemokratično.

Dramska besedila Simone Semenič ne ponujajo ugodja, kar naj bi fikcija počela. Razlog je v tem, da v njeni pisavi ne gre za fikcijo, temveč za še kako ostro resničnost. Prav zato pri njej tudi ni mogoče govoriti o metadramskosti, ker je ena izmed njenih značilnosti, da prekine iluzijo. Semeničeva je izstopila iz vloge tradicionalnega avtorja, saj je glas avtorice izenačen z glasom dramske osebe. Gre za lodgeovski "kratki stik" v smislu, da je "bit" dobila premoč nad dramsko fabulo. Avtorica se skozi tekst na novo kreira; skozi pisanje izvaja akt svojega obstajanja, na način "jaz se manifestiram". Gre za samonanašalnost v najbolj dobesednem pomenu. Pri tem avtorica subvertira ustaljeno dramsko formo tudi s pogostim nagovarjanjem, zapeljevanjem, tudi flirtanjem z bralcem in s tem, da v posvetilu navaja osebe iz drame. Na ta način po Aldu Milohniću "dematerializira umetniški produkt s prenosom poudarka od izdelka na proces".

Knjižni prvenec Simone Semenič Me slišiš? je dobrodošel iz več vidikov. Kljub nekaterim prepoznavnim postopkom iz svetovne in domače gledališke produkcije je izviren, celo rušilen, globoko sporočilen in tako rekoč "avtorski".

Iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS), ki ji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.