Sistemsko nasilje bolnišnične institucije, institucije mesta in korporacij, institucije družine in države ter njihovega vpliva na žensko telo lahko razumemo kot izraz patriarhata, ki se vsakokrat kaže malo drugače. Predvsem se kaže kot ničenje, kot brisanje imen in utišanje glasov. Zbirka Tri igre za punce je namreč namenjena »vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino«.

Tri igre za punce je zbirka treh dramskih besedil z naslovi ti si čudež, ni to to in lepe vide lepo gorijo. Ti si čudež ljubiteljice gledališča poznamo predvsem po deseturni uprizoritvi še ni naslova; ni to to je nastajala v času dramatesine rezidence v Bolgariji, lepe vide lepo gorijo pa so pred kratkim doživele premiero v Prešernovem gledališču Kranj. Čeprav nas didaskalija Simone Semenič ves čas opominja, da se vse igre dogajajo v gledališču, jih tokrat skušam zajeti v besedilni totalnosti, v kateri bi zaživele zgolj kot zapis.

Vsekakor je prvo dramsko delo v zbirki najbolj prepričljivo, izčiščeno in poglobljeno. Ti si čudež nas umesti v čas trenutka, ki pa nikakor ni tudi prostorsko tu, temveč je vsepovsod, razvlečen in raztegnjen po pokrajini gledališke fikcije. Medtem ko mlado dekle v bolnišnici umira in ko ne več mlado dekle v bolnišnici pada, se v med-časovnosti minimalnih premikov razpirajo svetovi delavk v klavnici, medicinske sestre in zdravnice. Vse niti dogodkov povezuje gledališki oder možnosti, ženske like pa povezuje odsotnost Janeza, idealnega moškega. Janez je projekcija vseh pravljic o Don Juanu, je "vse tisto, kar moj mož ni in nikoli ni bil in nikoli ne bo", pravijo protagonistke. Saj Janez lahko obstaja, vse dokler obstaja želja po moškem, ki ni zgolj mož, fant, ljubimec, pretepač in nasilnež. A tako kot njih je tudi to žensko fantazijo rodil patriarhat, ki ženske na institucionalni, zasebni in osebni ravni pušča nerealizirane in neslišane, v kontekstu fantazijske tvorbe Janeza pa predvsem nezadovoljene.

Ta tema se nadaljuje v delu ni to to, v katerem Simona Semenič ohranja zgoraj omenjene motive, veliko bolj pa vzpostavlja odnos do lastne pisave. Ni to to je neskončno besedilo, nikoli zapisano, vedno znova popravljeno. Didaskalije niso več zapisane v kurzivu, med protagonistke Sofijo, Lucijo, Furijo in Marijo se zapisujejo kot pisateljičin jaz, ki dialoge ves čas popravlja, citira in o njih dvomi, kot da bi s pomočjo dramskih oseb želela opisati neskončno spreminjajočo se sliko. Avtorica v tem delu pod vprašaj postavlja tudi svoj citatni jaz in na koncu v postmodernistični maniri zdrsi kot po površini neskončne samonanašalnosti z zadnjo Sofijino repliko, ki pravi, da: "bi jaz morala povedati zadnjo repliko" in tako dobesedno ostane neskončna zadnja replika.

Besedilo Lepe vide lepo gorijo postavlja za središčno temo posvetilo same zbirke. Medtem ko protagonistke čarovnice in inkvizitorka na odru govorijo, se žvalijo, plešejo in razgaljajo, se didaskaliji, dramskemu jazu po imenu Vida, zdi, kot da je ni. Medtem ko so čarovnice tisti blebetajoči, histerični ali blazni glas zgodovine, je Vida potisnjena v komentar, v nenapisano zgodovino, v vzporedno brezno ženske gospodinje, soproge, spremljevalke in poslušalke. Edina rešitev v vse bolj poblaznelem stanju na odru se kaže v tem, da se čarovnice na lesenem gledališkem podu skurijo in tako začnemo znova. Citatni jaz igre ni to to se nadaljuje v zadnjem dramskem besedilu. Če so ženske v zgodovini zgolj molčale, potem je avtoreferencialni jaz Simone Semenič rojen iz tišine, je opomba, ki želi komentirati citat "tudi sliko ljubezni sem nekje ukradla". A lahko pod črto izpljune zgolj vprašaj.

Iz oddaje S knjižnega trga.