Knjiga pripoveduje o najtemnejšem delu slovenske zgodovine. Foto:
Knjiga pripoveduje o najtemnejšem delu slovenske zgodovine. Foto:
Winston Churchill v pogovoru z oficirjem za zveze pri Titu Fitzroyjem Macleanom

Slovenski narod je plačal ceno kot le malokateri narod v Evropi, saj je zaradi vojne in dogodkov neposredno po njej umrlo 68.448 Slovencev, kar je predstavljalo kar 5,4 odstotka takratnega prebivalstva.



John Corsellis, nekdanji humanitarni delavec, ki je v delu po različnih taboriščih od Vetrinja dalje dve leti spremljal usodo slovenskih beguncev, in nekdanji dopisnik Reutersa iz Vzhodne Evrope Marcus Ferrar skušata v knjigi Slovenija 1945 tako slovenskemu kot tudi tujemu bralcu pojasniti zapletene dogodke neposredno po koncu druge svetovne vojne. Predvsem pričevanje Corsellisa nudi dragocen vpogled v begunsko življenje na tisoč Slovencev, ki so trepetali za življenja, trpeli lakoto, vremenske tegobe in ponižanja, vendar avtorja prevzeli s svojo urejenostjo, pokončnostjo, smislom za kulturno življenje in prosveto. Prek spominov in pričevanj spremljamo usodo posameznikov, ki so ostali brez domovine in ki stojijo pred odločitvijo, da vse začnejo znova, v novi državi. Njihove poti se razlikujejo, nekateri tudi po selitvi v Argentino, Severno Ameriko, Veliko Britanijo ali kam drugam sovraštvo do preganjalcev nosijo s seboj vse življenje, drugi skušajo odpustiti. Nekateri so se po dolgih letih vrnili, drugi so v tujini zgradili bleščeče kariere, med njimi recimo zdravnika v ZDA Val Meršol in Uroš Roessmann, pa sedanji slovenski finančni minister Andrej Bajuk, kardinal Franc Rode itd.

Avtorja se izogneta slikanju zgodovine v črno-belem odtenku, ki je za politično zlorabo najbolj prikladen, na žalost pa za povprečnega bralca tudi najbolj dovzeten, in nikakor ne ostajata zgolj pri obsodbi ene strani, to je komunizma, temveč skušata predstaviti tudi dogodke in vzroke, ki so vodili k temu, da so domobranci postali ožigosani kot kolaboracionisti. Pomemben del knjige namenita vprašanju odgovornosti Britancev, ki so vedeli, da vrnjene begunce čaka krvava usoda. Nehote v ospredje sili primerjava s Srebrenico leta 1995 in vlogo nizozemskih vojakov Unproforja pri sortiranju več tisoč muslimanskih moških, ki so jih nato Srbi odpeljali v smrt. Knjiga pojasnjuje, kako so britanski vojaški in politični vrhovi vrsto let zanikali, da so s še ne docela razjasnjenim ukazom za vračanje omogočili zunajsodne poboje. Pa vendar je dogodek, ki je bil storjen v imenu Britanije, kot temen madež vse do današnjih dni ostal v zavesti države, o čemer pričajo spomini nekaterih takratnih oficirjev z Otoka, novejša dela britanskih zgodovinarjev, nenazadnje pa tudi odkritje spominske plošče v Londonu sredi 80. let v spomin na vse repatririrane ljudi iz Vzhodne Evrope, ki so bili po vrnitvi v domovino pobiti.

Takratni dogodki tudi po več kot 60 letih še vedno delijo slovenski narod. So dobrodošla tema za politična obračunavanja z ene in druge strani, in če ne drugače, nova prerekanja vzniknejo v dneh, kot sta 1. november ali 27. april. Enega takšnih političnih izbruhov smo bili deležni prav v teh dneh po komemoraciji za pobite v Kočevskem rogu. Kdo koga obtožuje česa, je postalo pravzaprav manj pomembno, v ospredje pa sili ugotovitev, da predniki še vedno ne uživajo miru in spomina, ki bi jim ju moral zrel in demokratičen evropski narod zagotoviti. Avtorja menita, da je temu tako tudi zato, ker zaradi povojnih pobojev v Sloveniji ni bil speljan še noben nepristranski pravni postopek, ki bi poboje obsodil vsaj po moralni strani. Dokaz za to so številni evropski narodi, katerih del se je v drugi svetovni vojni prav tako znašel v objemu kolaboracije, a je povojno obračunavanje razen redkih primerov ostalo v okviru sodnih postopkov. Za primerjavo avtorja dajeta primer haaškega sodišča, ki na odgovorne za zločine na področju nekdanje Jugoslavije bolj kot z zapornimi kaznimi vpliva s prisilo, da zločince, ki so svojo moč izražali s surovo silo, prisili k sprejetju dogovorov civilizirane družbe, v kateri zakoni veljajo za vse enako.
Winston Churchill v pogovoru z oficirjem za zveze pri Titu Fitzroyjem Macleanom