Aljaževo življenje se zdi kot posmeh usode; ob rojstvu v Trstu se je skoraj zadušil s popkovino, ki se mu je ovila okrog vratu, poleg tega pa je na svet prišel v membrani, ki se med porodom ni pretrgala. Posušena membrana naj bi njenemu lastniku zagotavljala, da se ne bo utopil, prav v takem položaju, med utapljanjem, pa spoznamo tudi odraslega Aljaža.

Ko je bil še otrok, se je z materjo Sonjo in očetom Harryjem preselil v očetovo domovino, na Tasmanijo. Na otoku južno od Avstralije je preživel večino svojega življenja, dokler se ni odpravil v Avstralijo in se med drugim ukvarjal tudi z rečnim vodništvom, ki ga je tokrat spravilo povsem na rob smrti. Kako se je znašel ukleščen pod slapom, da iz vode gleda le njegova roka, nam prvoosebni pripovedovalec Aljaž zaupa šele čisto na koncu, saj mora bralce prej seznaniti z družinsko zgodovino.

Flanagan je ubral nenavaden način pripovedovanja, ki bralce popelje od zaporniškega 19. stoletja do sodobne Tasmanije. Kot medij, ki mu to dovoljuje, uporabi Aljaževa videnja, v katerih ga seznanja z njegovimi predniki, posredno pa tudi z avstralsko in tasmansko zgodovino in sodobnostjo. Tako Aljaža najprej ponese v njegov rodni Trst, nato pa mu predstavi tudi nekatere od njegovih prednikov. Vseskozi spoznavamo tudi Aljaža, njegovo življenje, nenehno beganje in iskanje samega sebe. Napetost stopnjuje tudi vračanje v sedanjost, v trenutke, ki jih preživlja pod vodo in v katerih se sprašuje, ali bo njegovim sopotnikom in sovodniku uspelo, da ga rešijo iz objema vode.

Vzporedno ob Aljaževem življenju in prednikih spoznavamo tudi izlet po reki Franklin in udeležence, ki so bili prepričani, da bodo preživeli nepozabne počitnice, niso pa bili pripravljeni na možnost, da lahko reka tudi ubija in oddih spremeni v moro. Kot moreče pa Flanagan predstavi tudi življenje večine Tasmancev. Ti so obrememenjeni s preteklostjo in življenji svojih prednikov, med katerimi so aborigini in kaznjenci, ki se jih njihovi potomci sramujejo, o njih ne govorijo in se zato v življenju niso zmožni premakniti z mrtve točke. Iščejo svojo identiteto in v svojem iskanju pogosto pobegnejo v Avstralijo, a to ni svoboda, je le neuspeen poskus bega.

Tako je tudi Aljaževo življenje, ki ga begajo tudi kriza srednjih let, vprašanja o smislu življenja in obup ob postopnem izgubljanju fizičnih atributov, kot jim pravi. Do usodnega trenutka je prepričan, da ni težko umreti, smrti si včasih celo želi, a ko ji zre v oči, se v njem nekaj premakne. Nenadoma obžaluje, da jo je večkrat izzival. Mu bo uspelo premagati sile narave in z novimi dognanji uspešno zaživeti novo življenje?