Ne, Nesbø ni popularen zaradi svoje mladinske literature, čeprav se posveča tudi njej, njegov forte so Oslo in Norveška v vseh odtenkih mračne polpretekle zgodovine, od vloge v drugi svetovni vojni, nacističnih simpatij, socialne problematike, brutalnega podzemlja, do organov zakona in pregona, za katere je največja antireklama Harry Hole, cinični inšpektor z zlatim srcem, nekdanji narkoman, aktualni alkoholik, romantični samotar, človek z nestanovitnim intimnim življenjem, a detektiv z izostrenim čutom za preiskavo in smislom za detajl.

Zveni, kot da so odkljukani vsi idiomi žanrske literature, zato me Nesbøjevi romani tudi tako spominjajo na skandinavsko filmsko produkcijo; vse je popolno, tematsko zanimivo, dramsko zaokroženo, a vseeno malce neosebno in sterilno, brez tiste urbane umazanije, nihilizma in banalne vsakdanjosti, ki krasi dela najboljših avtorjev (ameriškega) kriminalističnega žanra. Pri Nesbøju je celo umazanija del dobro premišljenega sloga, izpade približno tako, kot če se modna industrija poloti grungea. Malce neavtentično. Kar pa ne pomeni, da Nesbø ni brez soli, ravno nasprotno, premore je še preveč, sploh kadar začne plesti neskončno komplicirane, časovno preskakujoče zgodbe, polne karizmatičnih likov, fetišistov, izprijencev, preračunljivih bogatašev in politikov, ljudi, ki izsiljujejo ali so izsiljevani.

Nesbøjevi romani so, milo rečeno, zajetni, po nepotrebnem preobloženi, za svoje dobro pretirano kompleksni, melodramatični in histerični špehi, ki bi z redukcijo (prvo pravilo trdega žanra!) pridobili napetost in prepričljivost realizma. Nazoren primer ekstravagantnega pretiravanja je roman Odrešenik (prvič objavljen leta 2005), kjer so v neskončno morasti lov ujeti trije (!) psihopati, posiljevalec, plačanec in sam Harry Hole. Pri Nesbøju se noben zločin ne zgodi kar tako, vedno je prisoten neki zgodovinski kontekst, v primeru Odrešenika balkanska vojna oziroma bitka za Vukovar, medtem ko Snežaka, morda najboljši Nesbøjev roman, kar sem jih prebral do zdaj, "krasijo" navezave na ameriške predsedniške volitve od leta 1980 oziroma dviga Reagana naprej ... da bi ta na videz intrigantna paralela postopoma razvodenela in nazadnje - brez razloga - preprosto izpuhtela.

Povzemanje zgodb Nesbøjevih romanov je preprosto nesmiselno, ker bi za artikulacijo vsakdo porabil preveč časa. Njegovih romanov ni mogoče strniti v nekaj stavkih, ker je odvodov, časovnih plasti, lažnih indicev, po krivem obdolženih in sumljivih likov preprosto preveč.

Se pa spodobi piscu priznati vedno izvirno izhodiščno točko, ki bi jo v primeru Snežaka lahko prepoznali v demografski faktografiji (če ta v resnici drži, morda je plod "poetične licence"), namreč da v Skandinaviji kar dvajset odstotkov otrok nima pravih očetov - in da se tega ne zavedajo. Iz te statistične kuriozitete, ki meji na seksistično izjavo ("ženske so kurbe"), Nesbø izpelje karakteristično prepleteni triler, ki je tako atraktivno fluiden, da kar kliče po filmski adaptaciji. Ta je že na poti, Snežaka se bo v kratkem lotil švedski režiser Tomas Alfredson.
Simon Popek