Ko ste prebrali zadnjo pripombo, ste verjetno vsaj za trenutek pomislili, da nisem čisto pri pravi, pa vendar so ljudje dolga stoletja ravno prek pogovora (in celo prek pripovedovanja ljudskih pesmi in zgodb) širili novice. Ravno zato je bila retorika tudi tako cenjena in je še v renesansi veljala za eno od svobodnih znanosti. Tudi Asa Briggs in Peter Burke sta v svojem delu Socialna zgodovina medijev: Od Gutenberga do interneta nekaj besed namenila veščini, brez obvladanja katere si v stari Grčiji veljal za kaj malo vrednega moža (oproščeno ti je bilo le, če si toliko bolj spretno sukal orožje), v nadaljevanju pa sta v na trenutke skoraj napetem dramaturškem loku orisala tako tehnološki razvoj medijev kot tudi spremembe v načinu življenja, ki jih je ta razvoj povzročil.

Med dogodki, ki so nas najbolj revolucionarno zaznamovali, Briggs in Burke izpostavita izum tiskarske stiskalnice, s katero je Johann Gutenberg iz Mainza človeštvu podaril sredstvo za množično reprodukcijo pisnega materiala. Ne le časopisov. Kot svojevrsten način "obveščanja" ljudi o dogajanju po svetu avtorja izpostavita celo tako zelo eskapistično literarno zvrst, kot so bili življenjepisi svetnikov in zgodbe o vitezih, ki so jih posebno dame v zgodnjem novem veku tako rade prebirale. Pravzaprav je eno od prijetnih presenečenj Socialne zgodovine medijev prav to, da bralčev pogled spelje od stroge zgodbe o tehnološkem in vsebinskem razvoju medijev na dogodke, ki so na videz le površno povezani z javnimi občili.

Tako Briggs in Burke ponudita tudi nekoliko drugačno obravnavo zgodovinskih dogodkov, kot je francoska revolucija. Zgodovinarji upor francoskega ljudstva proti ancien regimu radi vidijo predvsem kot odgovor na zgodovinske in družbene probleme desetletja 1780-1790, vse prepogosto pa pozabljajo na vlogo medijev. Proti koncu 18. stoletja se je v Franciji tisk naravnost razcvetel, s tem pa je eksponentno zrasla tudi informiranost prebivalstva o dogajanju onkraj meja domačega ognjišča. In ta "plima informiranosti" je zajela prav vse sloje prebivalstva, ki so prvič svoj slab gmotni položaj začeli povezovati z razsipnim življenjem na francoskem dvoru. Tako "kuharica, ki je leta 1791 povedala, da prebira štiri časnike, morda za tisti čas ni bila nič nenavadnega". To pa je bilo tudi obdobje ponovnega vzpona govornega komuniciranja. O temah, ki so jih obdelovali časniki, so se bili razgreti govorni dvoboji v salonih, v katerih se je oblikovala "revolucionarna retorika", ki je k dejanjem zmogla prepričati razočarano ljudstvo.

Avtorja se ne mudita le pri informativni in zabavni komponenti vloge medijev. Ne pozabita tudi na njihovo vlogo v procesu konstituiranja narodov. Tisk naj bi tako močno pripomogel k procesu standardizacije in kodifikacije ljudskega jezika. Pred vzponom tiska je bilo branje "kaprica" plemstva in duhovščine, katerih pripadniki so pisali in brali v latinskem jeziku, veliki prelom pa naj bi se po nekaterih interpretacijah zgodil ob prevodu Svetega pisma v nemščino, s katerim je Martin Luter pripravil pomemben vzor za druge narode. Brez tiska bi bil seveda ta projekt obsojen na propad, saj prevedena Biblija nikakor ne bi mogla najti "odjemalcev".

Čeprav na prvi pogled nekoliko bolj suhoparno poglavje o tehnoloških inovacijah, ki so v času bliskovitega tehničnega napredka po industrijski revoluciji vodile do razvoja medijev, ki še danes obvladujejo javno življenje, pa najdemo med vrsticami številne skoraj hudomušne odlomke, ki pričajo o naivnem pogledu človeka 19. stoletja na prihodnost in tehnologijo. Nastajali so pravi slavospevi v verzih, ob prebiranju katerih danes ne moremo kaj, da se ne bi nasmejali "omejenemu pogledu" naših prednikov. Pesnik Samuel Taylor Coleridge je tako leta 1826 zapisal: Naprej! Para ali plin, kočija/Podpalubje, kabina, krma, kletka/Vožnja, pot, popotovanje, postopanje, ježa, hoja/Bežen pogled, skica, izlet, potopis -/Gibanje je nuja! Je poželenje/zakon in moda časa. Njegov sin pa je o britanskem vladnem ukrepu, ki je vzpostavil enotno ceno za pošiljanje pošte po Veliki Britaniji, napisal: … najboljšemu od ministrskih ukrepov, ki daje krila peresom peruti mladega Kupida, oče in mati, sestra, brat in sin/soprog in soproga izrekajo svoj blagoslov.

Temeljne spremembe v komunikaciji so vedno znova porajale vprašanje meje med javnim in zasebnim življenjem ter vprašanje, ali morda nova tehnologija ne krni polja posameznikovega zasebnega življenja. Eno najbolj burnih razprav je sprožila uvedba na videz tako nedolžne inovacije, kot je dopisnica. Dopisnico oziroma "odprti poštni list" so uvedli v Avstriji leta 1869, ljudem pa se je nekaj časa zdelo nezaslišano, da njihove pisne korespondence pred očmi nepoklicanih oseb ne bi ščitila pisemska ovojnica. K njeni uveljavitvi je močno prispevala "njena nadgradnja" razglednica. Pošiljanje razglednic je čez noč postala prava modna muha. Leta 1900 je tako angleški novinar G. R. Simms o vzponu na neko švicarsko goro napisal: "Takoj, ko smo dosegli vrh, so vsi pohiteli v hotel in se spustili v boj za razglednice. Pet minut kasneje so vsi pisali, kot da bi šlo za življenje. Prepričan sem, da je celotna skupina prišla na vrh ne zaradi podviga ali razgleda, marveč zato, da bi pisala razglednice, in to na samem vrhu."

Zgodovina medijev je polna takšnih dokazov človeške ničevosti. Tako kot so tedaj tudi planinstvu ne preveč predani nečimrneži "lazili" po planinah tedaj zelo modne turistične dežele Švice, so si pred malo več kot desetletjem skušali tudi tisti, ki svetovnega spleta skoraj niso uporabljali, "morali" priskrbeti domači priključek na medmrežje in si vsako leto priskrbeti najnovejši model mobilnega telefona. A ravno ta nečimrnost je eden od dejavnikov, ki poganjajo razvoj medijev, saj vodi do kopičenja sredstev, potrebnih za doseganje znanstvenih prebojev. Bolj, kot bodo ljudje nečimrni, zajetnejša bo knjiga, ki bo čez sto let nasledila Socialno zgodovino medijev Ase Briggsa in Petra Burka.