Šolski zvezek je osebna izpoved dveh dvojčkov, ki zaradi neusmiljenih okoliščin vojne preskočita otroško nedolžnost in optimizem, v boju za preživetje pa se razvijeta v razčlovečeni osebi, ki v svojih zapisih ne razkrivata nobenih čustev. Tudi ko ta kdaj pa kdaj vendarle uspejo zleteti na papir šolskega zvezka, dečka tako pisanje označita za neprimerno in nedovoljeno.

Zgodba je postavljena v Malo mesto, od koder mati iz Velikega mesta pripelje patološko genialna dečka. In čeprav je vojna, tako kot obe mesti, nedoločena, nas spomni na zadnje mesece druge svetovne vojne in vdor ter pustošenje Rdeče armade v nemških deželah.
Stara mama dvojčkov še nikoli ni videla in ju tudi ni nič kaj vesela. Dečka v grozljivih vojnih razmerah, ki pustoši po njuni deželi, takoj spoznata, da se ne moreta zanesti na Staro mamo, saj ju ta ne namerava preživljati. Tako sama poskrbita za svoje življenje in marljivo delata ter se sama učita pisati, brati in računati. Prilagodita se okolju, ki je brez čustev, brezpredmeten. Iz njiju izginjajo še zadnji delčki človeškega. Zavedata se namreč, da lahko vojno preživita le tako, da se navadita oziroma še več, sama sebe prisilita v vse to, kar neprizanesljiv čas prinaša s seboj.

Začneta se uriti v prenašanju bolečine, tako telesne kot duševne. Če se nam sprva dečka, ki ju babica imenuje 'kuzlina sinova', smilita, začnemo skozi pripoved vse bolj zgroženo opazovati brezčutni osebi, v kateri se spreminjata dvojčka, ki jima uspe babico podrediti z še večjim nasiljem.

Njuno razčlovečenje se z zgodbo le še stopnjuje, vrhunec pa doživi prav na koncu, ko skušata skupaj z očetom prek neprehodne poti skozi minsko polje pobegniti na svobodo, kar je mogoče storiti, na en sam način - da žrtvujeta svojega očeta. In to brez pomisleka tudi storita.

M. K.