Dogajajo se v puščavi, po njih je nasut pesek. Pesek, puščavo in prah je treba razumeti tako nazorno in konkretno kot tudi v prenesenem in simbolnem pomenu. S sipanjem, zrnci in pokrivanjem telesa, s katerega bi ga bilo treba odstranjevati, čeprav pomeni tudi zamaknjenost, pesek v svoji večpomenskosti postaja novost v slovenski poeziji.

Vlogo liričnega subjekta ima večinoma ženska, poistovetena z ljubeznijo in globokim doživljanjem, na začetku zbirke pa je tisti, ki jo nagovarja, tudi moški. Razmerje ni povsem enakovredno, ženska namreč naravnost izraža željo, da on ostane z njo, pa tudi strah, da bi ga izgubila, kajti ljubi ga, kot dahne, vse do smrti. Nekateri verzi, napisani v francoskem jeziku, ji jemljejo človeško ceno, saj se izpoveduje, da je brez njega nič ali pa samo osamljen otrok. Ne more živeti brez njunega peska in daleč od zemlje. Moški jo samo opeva in ve, da bo ostala z njim; samovšečno se vpraša, kako bo zmogla brez njega. Pesek je kraj njene ljubezni, tam so na voljo vse možnosti, ženska je njegova "peščenka". V hipu pa ji v francoščini prizna, da je brez nje mrtev.

V verzih se prepletajo nežnost, čutnost, predajanje, čustva in narava, toda preveč poenostavljeno bi bilo trditi, da so podobe vzete iz narave, kajti v tej poeziji je izrazno še veliko več. Naravni pojavi so sočasno poosebljeni in samosvoji v naravnem obstoju. Ljubezen, zdaj sladka, zdaj grenka, se v vsem tem kratko malo dogaja. Metafore so tako podobe kot analogije, njihovo stopnjevanje je prefinjeno in estetsko učinkovito.

Telesi sta v pesku in prekriti z njim, ljubezen in bližina vse nekako spreminjata, dogajanje se podreja ljubezenski dvojici. V nekaterih pesmih se poraja svojevrstno zanikanje. Občutiti je žarenje, veter ima svojo moč, voda se daje s svežino, a kljub temu je vse določeno z dogajanjem v puščavi in pesku. Doživljanje ljubezenskega para je silovito, nekakšno zaustavljanje večnosti, toda v njunem združevanju je očitna tudi bolečina. Čas vendarle ni njun zaveznik, saj se že v naslednjem trenutku lahko vse spremeni in bodo samo zrnca na potni koži pričala, da se je zgodilo nekaj velikega.

Večinoma na začetku ali na koncu, le redko pa tudi na sredini pesmi so verzi in besede zapisani v francoskem jeziku. Včasih se vsebinsko ujemajo s sporočilom pesmi v slovenščini, drugič imajo samostojno govorico. Pesnica na primer zapiše, da je velika pisana košara, verz v francoščini pa govori o tem, da je pod dežjem zvezd. Pisanje verzov ali samo besed in stavkov v tujih jezikih je v slovenski poeziji kar pogosto, vendar se je utemeljeno vprašati, ali je tisti, ki ne zna tujih jezikov, pri srečevanju s takimi pesmimi prikrajšan. Angleščino obvladajo skoraj vsi, francoščino pa po vsej verjetnosti nekaj manj bralk in bralcev poezije. Morda bi bilo verze na koncu zbirke vendarle smiselno prevesti, sicer bodo za nekatere ljubitelje ostali skrivnost. Seveda pa se poezija tudi drugače v marsičem daje kot skrivnost in nekaj, čemur je mogoče dodajati lastno razumevanje, doživljanje, vživljanje, istovetenje in čustvovanje.

Pridevnike in prislovna določila spreminja v samostalnike: "Tihe sokove sem pila tiha s tvojo tihostjo." Pesmi piše brez ločil, ohranja le veliko začetnico. Uporablja pomanjševalnice, na primer puščavska rastlinica, perutke, dlačice, laski, peresca in nožice ter s tem povečuje učinkovanje subtilnosti in vzajemne nežnosti ženske in moškega, združenih v ljubezni. Kdaj pa kdaj je zaslutiti sled minattijevskega občutja, ptice in oblake tam zgoraj, toda pesnica zna vse oblikovati v novo, samosvojo, izrazno prepričljivo in izvirno celoto in igro besed, v kateri ima moč tudi tisto nekaj – neizpolnjenost, neuresničenost in hrepenenje. Pomembno je, da se v puščavi ne izgubi, saj je tam, kot pravi, zakoreninila svoje drevo.

Spremno besedo z naslovom Poezija ljubljenja je napisal Ciril Zlobec. Pesek kot prispodoba je po njegovem mnenju celo v vsakdanji govorici simbol nečesa nestanovitnega in nezanesljivega, pri pesnici Sonji Votolen pa je vsezajemajoča možnost upodobitve sproščene čutne erotike. Pesnica je sozvočje narave s človekom izpeljala tako rekoč do čiste enosti, vse postane en sam velik čudež. Povezovanje detajlov osnovne metafore, puščavskega peska, oblikuje čisto posebno zgodbo, hkrati sramežljivo zastrto in samozavestno razgaljeno, poezijo, ki neizrečeno izžareva poetski učinek. Vsa zemeljska in telesna konkretnost ljubljenja se med branjem preobraža v himnično ljubezen, ki je in ostaja predvsem poezija, sklene svoje pisanje Ciril Zlobec. David Bedrač pa je na platnici zapisal, da je Sonja Votolen tudi tokrat samosvoja, posebna, drugačna in izvenscenska.

Marija Švajncer, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)