V uvodni besedi pa pesnica samozavestno poudarja smisel in pomen svoje poezije, ki je samohodna, saj ne pripada nobeni hordi in se ne prilagaja pesnjenju stokrat poveličanih "strankarskih imen".

Sonja Votolen se je rodila v Mariboru leta 1956. Po poklicu je anglistka in slovenistka, izpopolnjevala se je v Angliji, na Irskem, Škotskem in v Parizu; veliko je potovala po Evropi. Poučevala je v Kidričevem na Dravskem polju. Že v otroštvu je v naravi našla navdih za poezijo. Izdala je devet pesniških zbirk, ena je izšla v italijanskem prevodu, zbirka Na lepi postelji iz peska pa tudi v francoščini. Prejela je tudi več mednarodnih nagrad za poezijo. Napisala je vrsto dramskih del in zgodb za otroke. Zelo pomembno je tudi njeno strokovno delo – pisanje priročnikov za poučevanje tujih jezikov, člankov s področja pedagogike in recenzij.

Ptica je priljubljen simbol pesniškega poleta in neizmerne svobode navdiha Sonje Votolen. V naslovu zbirke, ki spominja na Gregorčičevo Ujetega ptiča tožba, je navzoč motiv nesvobode, morda začasne telesne nemoči, a tudi v tem stanju ustvarjalnost ostaja nedotaknjena in svobodna.

Zbirka Tudi brez peruti sem ptica je razdeljena na dva dela, prvi pol je temen, drugi svetel, kot jin in jang. Cikel Skozi temo govori o ujetosti, daleč od narave. V noči brez sna bolnica čaka luno, ki se daje vsem ljudem in vsemu svetu, belo zasneženo drevo se čudežno sporazumeva z vesoljem, pesnica pa nemočno razmišlja o svojem prejšnjem življenju, ko so se ji okoli prstov nog opletale ivanjščice, spomin na poletje življenja.

Bolnišnična tesnobnost jo popolnoma obvladuje, vpeto med kapljanje infuzij in bolečino. Vendar skuša podoživeti, kako je hoditi po listju in gozdni podrasti. Prepričanju, da ji bo zimska narava vrnila zdravje, sledi (morda) fiktivni beg, ko preprosi pomivalko posode, da jo odpelje na sneg in potem pretihotapi nazaj v bolniško posteljo. Pogled sega onstran sedanjosti z mučno predstavo: "a za ta svet sem premalo preveč premalo". Blizu obupu je spoznanje o večnem minevanju in odhajanju. "Veliko belih bogov se je sklanjalo nadme," doživlja pacientka operacijo in prebujanje po narkozi, ko sanja o rožah, ki so vzbrstele in se ji razcveteno nasmehnile.

Vodilo drugega dela zbirke V svetlobo sta Hafisova verza Sam sebi si največja ovira. Dvigni se nad seboj. Pesnica se spet odziva klicu življenja – dežju, vetru, poljskemu cvetju, oblakom, stiku z nekdanjo ljubeznijo, prebujajo se bežni trenutki doživetij iz minulosti, bližine ljubljenega, podobno, kot zvenijo v pesniški zbirki Na lepi postelji iz peska, ki izpoveduje nežnost, čutnost in predajanje.

Lirika Sonje Votolen je blizu modernizmu; prosti verz se prilagaja občutju in vsebini: v pesmih iz bolniške in operacijske sobe prevladujejo dolge, tudi šestnajstzložne vrstice, ki delujejo s svojo težo. O svojem napornem romanju na božjo pot k Mariji Pomočnici pravi: Če ne grem k tistemu svetemu plašču sem si dejala / Bom zmleta pod hrupom železnih koles sem se odločila.

V drugem, "svetlem" delu, so verzi krajši, lahkotnejši.

V zbirki presenečajo neologizmi: vstrangledne in mimogledne oči in druženje nasprotij: moje sonce je senčno…luči mesta tulijo v meni.

Pesmi so brez ločil, velika začetnica je zapisana za premorom, pred morebitnim premim govorom ali pomembno besedo, ki prinaša spremembo v toku razmišljanja ali občutja.

V prvem delu prevladujejo temačni odtenki, osebne stiske in razmišljanje o smrti, vendar se iz teh mračnih pokrajin pesem postopoma prebija v pomladno svitanje, slapove svetlobe, dotike ljubezni. Rosna jutra in drobceni poljubi poletnega dežja dramijo ljubezensko poigravanje, vračanje v živost.

Za bralca, ki prisluhne zvenenju njene pesmi in pusti, da se ga dotakne pesem trav, tišine, prabit, pesnica Sonja Votolen hoče biti – in tudi je – zapisovalka notranjih človeških in naravnih čudes. Del njenega bivanja in pesmi je tudi invalidski voziček, "ferdamani inkubator," so zdravniki – beli bogovi, ki brezbesedno odločajo o življenju, bolnišnica, operacija, boleče odzivanje in težko ponovno vračanje v življenje. Tudi ta svet je za marsikoga prepoznaven.

Pisati o sebi in svoji ranljivosti ni lahko. Lažje je pesniško obdelovati aktualne teme: LGBT, multikulturalizem, boj za socialne in druge pravice, migrantsko krizo, protestirati proti zastrupljanju in ogrevanju našega planeta. Nobene od teh vabljivih tem ne bomo našli v poetiki Sonje Votolen, ki sledi intimizmu osebne lirske izpovedi in bivanjske stiske.

Iz oddaje S knjižnega trga.