Natisnjena je v načinu precej zajetnega albuma. Posamezne strani oziroma listi niso oštevilčeni. Besedila so natisnjena samo na eni strani lista, druga stran je prazna – z izjemami, ko je tu in tam dodana Feinigova lastnoročno v slovenščini ali nemščini napisana misel, včasih dopolnjena z minimalistično risbo Stephke Klaura.

V zgornjem delu posameznega lista je slovensko besedilo, v spodnjem delu pa različica v nemščini. Ločil ni. Besede oziroma misli so postavljene na papir v neenakomernih presledkih, ki jih prekinjajo navpične zareze oziroma črte. Posamezne besede v različnih predelih posameznega lista, levo ali desno in v nesimetričnih vrsticah zgoraj in spodaj, delujejo plakativno. V nekem smislu jih lahko „samokreativno“ beremo tudi navzkriž, navzgor ali navzdol, nelinearno kot impulz, s katerim avtor zapisuje „svoje kratkotrajne trenutke / v katerih se ozremo kratko na svet“.

Literarni postopek se nekako ujema z avtorjevim življenjskim načinom. Feinig se je rodil leta 1987 v Celovcu, maturiral na slovenski gimnaziji, nato je študiral publicistiko, komunikacijske znanosti, filozofijo in psihologijo, a tudi anglistiko in amerikanistiko. Zaposlil se je v industriji in v gostinstvu, bil je svobodni sodelavec radia, novinar in prevajalec, kuhinjski pomočnik, izdelovalec polprevodnikov, znanstveni lektor, sodeloval pa je tudi pri filmskih projektih. Zdaj se, kot pravi, „nekako preživlja v neoliberalnem sistemu“ kot pisatelj in kot detektiv za izgubljene živali.

Ta življenjska raznovrstnost se zrcali v drobnih literarnih fragmentih njegove izdaje Rob krožnika in obzorje. Na posameznih listih literarnega albuma niza trenutke svojih ključnih eksistencialnih doživetij. Piše, da je garal v gradbeništvu. S kovinskim kladivom je obdeloval zidove. Samega sebe je pri težkem delu začutil v bolečinah.

V literarni izpovedi, ki je hkrati bivanjska meditacija, ponuja pogled v trde delovne procese tako imenovanih nižjih opravil. Pred bralcem razgrinja svoje življenjske izkušnje v obliki skorajda „predliterarne neposrednosti“: „roke bolijo / prsti bolijo / neprijetnost se intenzivira v konfuzno evolucijo … samostojnega življenja“.

Popelje nas v Raj, kot se alegorično imenuje hotel Paradies. Tu v velikem pomivalnem stroju pomiva umazano posodo in se sprašuje, kako lahko človek, ki se duševno utaplja v enolični dejavnosti, še ostane človek. Protagonist, ki je očitno njegov drugi jaz, si na trenutke pomaga s prekinitvami delovne rutine. Ko opusti delo z umazano posodo in se ozre po kuhinji, začuti, da sredi vseh teh „mrtvih reči“ vendarle živi kot človek. Je bitje, ki živi in čuti bolečine.
Kljub pritoževanju ga enolična dejavnost izčiščuje, čeprav je v svetu, kot piše, „skoraj vse postalo teoretično“. Toda impulz razčiščene zavesti se kaj kmalu prevesi v trenutek, v katerem se avtorjeva duša znova preobrazi v običajno rutino. Protagonist spet postane „podaljšek pomivalnega stroja“.

Stefanu Feinigu se je tudi jezikovno-tehnično, s pomočjo na osnovno zreduciranih besednih signalov, posrečilo učinkovito analizirati eksistencialno in psihološko problematiko sodobnih delovnih procesov, v katerih se subjekt spremeni v objekt in postane kapitalska naložba. A spoznanja in občutke vedno znova tudi relativizira. Ko na primer njegov ubogi junak zagrabi umazan krožnik, skuša hkrati zagrabiti tudi ponotranjena spoznanja. Toda konkretna stvarnost je neusmiljena: ko pride natakarica z dodatno umazano posodo, je teoretično razmišljanje prekinjeno. Protagonistova eksistenca na mah spet postane neusmiljeno praktična. Zazdi se mu, da je tudi sam odpadek človeštva, umazanija, ki jo je treba odnesti na kompost.

Feinigov Rob krožnika in obzorje se premika skozi miselna navzkrižja iz enega prebliska v drugega. V hotelu Raj njegov junak sredi utrujajočih opravil ob pomivalnem stroju razmišlja o pravem raju, ki se mu zdi kot neskončen dopust. V trenutku, ko pomivalni stroj preide v zadnjo fazo pomivanja, pa si pomivalec posode domišlja, da je tudi raj zgrajen kot aktualne strukture na Zemlji: za nekatere se umazano delo nikoli ne konča, medtem ko so drugi stalno na vodilnem položaju.

Ko je trda služba končana, utrujeni junak odnese ostanke jedi domači mački. Ne glede na socialni položaj je zanjo „vsak večer junak dneva“, kot se glasijo avtorjeve zaključne besede. Rodile so se iz izkušenj ob utrujajočem delu. Umazani krožniki so namreč v njem sprožili ostre miselne robove in tokove. Če se ne vdaš v usodo in ne otopiš, se ti miselna obzorja kljub težkemu delu razširijo.

V razmišljanju, ki ga je Feinig objavil v letošnji marčni prilogi celovškega slovenskega cerkvenega časopisa Nedelja, je med drugim nekoliko samozadostno zapisal: „Rob krožnika ni fiktivna zgodba. Rob krožnika je life, 100%. Vsako vejico, čeprav v tem besedilu ni vejic, ker sem uporabljal čisto nov sistem interpunkcije, sem izkrvavel, izjokal, izbruhnil … Ne samo intelektualno, temveč tudi telesno mi je uspelo transformirati se v absurdno literarno kreaturo. Vsaka beseda je ena živa celica.“

Iz oddaje S knjižnega trga.