Hkrati pa naslov opozarja na pripovedno tehniko. Vse se namreč odvija v dvojno previjačeni retrospektivi, s hladne distance, ki jo povzroči Adamova vseenost ob lastni usodi. On je namreč že čez in onstran, v obeh pripovednih linijah, enkrat izločen iz dogajalnega okolja, pedagoški čudak med pokvarjenci, v drugi, v črnih straneh romana, pa spregovorijo njegovi spomini na predzgodbo in hkratno duhovno potovanje, ki ga omogoči koma, v katero so ga spravili lokalci v kraju njegovega učiteljevanja.

Ob objektivni pripovedi o tem, kako Adam po hudi krizi po stričevem posredovanju in zvezah odide poučevat glasbo v nekakšno Goličavo, ki se imenuje Gorenje selo in kjer je vse narobe, se namreč na preskok umeščajo deli, v katerih govori o preteklem in intimnem: predvsem o odnosu do pokojne žene, ki jo je psihedelična izkušnja z drogami gnala v samomor. Govori o odnosu do sina, ki je ob polnoletnosti pobegnil v svet in prekinil stike, o ljubosumnosti in ekscesih, v katere ga je gnala zaslepljena zaljubljenost v ženo. Ob učiteljski rutini, v kateri ne sodeluje, razen kot tujek. Adam pripoveduje o svoji poti onstran, ko se v komi pripravlja na prestop in spremembo bivališča. Ob objektivni pripovedi imamo tako kar najbolj intimen in nekoliko tudi reflektiran odmev, kakršnega Adam v budnem delovanju pravzaprav ne zmore, saj ni pravi subjekt; vse njegovo delovanje je bolj kot zavestna akcija samo poskus obstranca, da bi razumel, kako v odročnem hribovskem mestu stvari potekajo. In potekajo čudno in sprevrženo, v tem ostaja Kardoš na sledi svojih prejšnjih romanov, Rizling polke in Pobočja sončnega griča, v katerih so se junaki zapletali v mreže raznih intrig in so bili obilno deležni nenavadnosti svojih someščanov.

Kardošev roman Veter in odmev na prvi pogled in skoraj do konca deluje kot kritika lokalnih samodržcev in v tem se spogleduje s cankarjanstvom. Lokalna naveza vladajoče dinastije, bratov in sinov, z ravnateljem in županom v eni osebi, podprtih z bratovščino konformistov, drži vse v šahu in vlada učiteljskemu zboru in širše in je po strukturi prav kantorjevska. Kot imamo v Kralju na Betajnovi nedotakljive, ki si lahko privoščijo vse, a servilna množica samo pogleda stran, z vse manj nelagodja tudi Selan in njegovi lokalni mogočneži in vladarji vladajo s številnimi prevarami in s kosmato vestjo. Le da na drugi strani ni več cankarjanskega idealista in upornika, temveč so čudaki in čudežne sile; najprej vnuk, ki izginja in ga imajo za iluzionista, saj vstopa v druge svetove in občuje z mrtvimi, je medij in prenaša njihova sporočila, hkrati pa je izredno glasbeno nadarjen. Drugi, ki izstopajo iz te množice, iz koruptivnega učiteljskega zbora, so pomočnica ravnatelja in njegova nekdanja ljubica, ki je izgubila sina in jo proces prebolevanja povezuje Adamom. Pa vanjo zaljubljeni župnik, ki vse težje obvladuje svojo poltenost. V vse posežejo iz metropole, kot recimo v Gogoljevem Revizorju, in v nekaterih potezah je Kardošev roman Veter in odmev satira, ki poskuša skozi majhen izoliran trgec bogu za hrbtom pokazati realnost v današnjih zaprtih in samozadostnih sistemih; tisti iz metropole pa je nekdanji Adamov soglasbenik, ki je zdaj visoki uradnik za šolska vprašanja v Bruslju in prileti v nekakšno inšpekcijo s helikopterjem, predvsem zaradi Adama in neporavnanih dolgov iz preteklosti. V vse se vplete še Adamova bivša, ki je zmagala na Evroviziji in jo žene maščevanje. Nasploh je Kardoš že pokazal, da so mu groteskne situacije, ki obnorijo celo vas, blizu in tudi tokrat se roman konča s stampedom, z nenadzorovanim dogajanjem, ki se s kopičenjem antagonizmov in konfliktov na različnih ravneh počasi pripravlja od začetnih poglavij.

Če se je Štefan Kardoš v prejšnjih delih spogledoval predvsem s slikarstvom, je tokrat njegova navezava bolj literarna. Najprej Devinske elegije, ta pesniški prispevek k razumevanju angelov, pa nekatere navezave na Dostojevskega in njegove Bese, zaradi manipulacije s številom učencev se omenjajo tudi Gogoljeve Mrtve duše, vse to sestavlja močno medbesedilno mrežo, s katero junaki in ves roman stopajo v dialog. S tem se Kardoš uvršča med pisce, ki pišejo o duši in krivdi, in zdi se, da nam roman namerno priklicuje neke starejše vzorce satire, da bi z anahronistično postavljenimi posamezniki pokazal, da je svet iz tira. Izstop je zato mogoč le v neopisljivo in onstransko, svet, ki temelji na zločinu in krvi in prikrivanju, pa bo slej ko prej ostal enak. Tudi zato, ker ni več junaka, ki bi se uprl laži kot principu, po katerem se vrti svet.

Štefan Kardoš je v romanu Veter in odmev kompozicijsko spretno prepletel več plasti dogajanja, z Adamom pa bolj kot polnokrvnega junaka ustvaril sanjača, neprilagojenca, nepraktičnega umetnika, ki na koncu odigra vlogo skoraj svete žrtve. Le da se svet ne more več vzpostaviti na takšnem žrtvovanju.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)