Slovenski prostor pri tem ni izjema. Marsikdo na primer ve, da je Maks Fabiani v Ljubljani zasnoval Hribarjevo in Bambergovo hišo ter licej Mladika, le redki pa vedo, da je pri gradnji sodelovalo podjetje iz Švedske priseljenega Gustava Tönniesa, ki je kot gradbenik in tehnik s sinovi zaslužen za velik del podobe današnje Ljubljane.

Očeta Gustava, izučenega tesarja je mojster, pri katerem je delal v Gradcu, leta 1844 poslal v Ljubljano z nalogo, da izdela ostrešja za zdaj že pozabljeni kolizej. Delo je opravil tako dobro, da je župan Hradetcky mladeniča, ki se je pred tem izpopolnjeval po vsej Evropi, z novimi naročili obdržal v Ljubljani. Poročil se je z Amalijo Malovrh iz premožne gostilničarske družine in si ustvaril družino. Dinastija Tönnies je v stotih letih sezidala še železniško postajo, tobačno tovarno, Koslerjevo pivovarno, predhodnico današnjega Uniona, nemško gledališče, današnjo opero, glavno pošto, sodišče, evangeličansko, šentjakobsko in šempetrsko cerkev, tri vojašnice in vrsto meščanskih hiš v središču mesta. Gradila je tudi na Bledu in v Trstu, med drugim železniško postajo in skladišča v pristanišču. Pomemben delež je imela pri obnovi cukrarne ter pri zidavi številnih postaj in drugih objektov ob železnici, ki je leta 1849 povezala Dunaj z Ljubljano, leta 1857 pa še s Trstom. Da je mogel opraviti vsa ta dela, si je zagotovil kamen iz kamnolomov na Krasu, opeko pa iz velike opekarne na robu Ljubljane.

Enako pomemben je tudi Tönniesov prispevek k razvoju strojne industrije in energetike na Kranjskem. Vrhunec je pomenila ustanovitev Strojne tovarne in livarne, ki je cesarja Franca Jožefa I. ob obisku v Ljubljani leta 1883 tako navdušila, da je uspešnemu industrialcu s 650 zaposlenimi podelil visoko priznanje, zlati križec s krono. Tri leta pozneje, po smrti Gustava Tönniesa, so vodenje njegove velikanske zapuščine prevzeli že izšolani in pripravljeni sinovi Gustav mlajši, Adolf, Viljem, Emil in Rudolf.

Tönniesi so se imeli za Nemce, vendar so dobro sodelovali tudi s slovenskimi društvi in organizacijami, ne da bi se politično opredeljevali za ene ali druge. Oblasti v prvi Jugoslaviji jim niso bile naklonjene, kar je vplivalo na upadanje naročil in slabše odnose z bankami. V tridesetih letih so zabredli v velike težave, pred koncem druge svetovne vojne pa se je večina preostalih pripadnikov družine izselila v Nemčijo.

Zbornik Stoletje družine Tönnies s predgovorom današnjega mestnega arhitekta Janeza Koželja obravnava vsa ta področja, strnjena v razdelke Zgodovina, Tehniška dediščina in Gospodarstvo. Besedila v prvem so napisali ekonomist Stojan Jakopič, pobudnik knjižne predstavitve dediščina družine Tönnies širši javnosti, ter zgodovinarja Peter Vodopivec in Andrej Studen. Prvi je začel svoj prispevek z osmrtnicami, ki pričajo o ugledu, ki ga je užival Gustav Tönnies. Nato se postopoma vrača na začetek z javnimi napadi enega od domačih podjetnikov, ki je v njegovem ravnanju z zaposlenimi videli resno grožnjo svojemu načinu vodenju podjetja. Studen je zaokrožil za branje najslikovitejši pregled pojavljanja Tönniesov v popisih štetja prebivalstva monarhije in v drugih upravnih dokumentih. Iz njih je mogoče razbrati življenjske razmere širše družine v posameznih obdobjih: koliko ljudi je štela, s čim so se ukvarjali, koliko konj in drugih živali je bilo pri hiši in kateri občevalni jezik so uporabljali – Tönniesi nemščino, večina drugih pa slovenščino.

Avtorji drugega razdelka so Vladimir Vilman s prikazom Tönniesovih strojev in izdelkov v Tehničnem muzeju Slovenije, Roman Kos, ki piše o pomenu njegovih stiskalnic za razmah slamnikarske obrti, in Anton Bergant s prispevkom o proizvodnji vodnih turbin, ki so jo nadaljevali do Litostroja. Poglavji tretjega razdelka o podjetništvu in izzivih okolja v primeru družine Tönnies in svoja dognanja o podjetniških elitah v slovenskem ekonomskem zgodovinopisju je dodal strokovnjak za to področje Žarko Lazarević. Pred bogatim slikovnim delom bralca čakajo še sklepne misli Janeza Pergarja, predsednika Slovensko-švedskega društva, ki je prispevalo večino dokumentarnega gradiva.

Branje Stoletja družine Tönnies bi bilo bolj tekoče, če bi prispevke avtorjev uskladila ena uredniška roka. Bilo bi manj ponavljanja biografskih in nekaterih drugih osnovnih podatkov o družini podjetnikov in tovarnarjev evropskega formata, ki je – z družinami Samassa, Westen in še nekaterimi – slovensko ozemlje iz agrarne zaostalosti popeljala v industrijsko dobo. Vsekakor pa ta knjiga vrača v naš zgodovinski spomin skoraj tri četrt stoletja "izbrisanega" Gustava Tönniesa in njegove potomce, potem ko je Ljubljana po njem že imenovala park na robu Kosez, ki so zrasle na zemljišču nekdanjih opekarn – tamkajšnji bajer je namreč ostanek glinokopov.

Iz oddaje S knjižnega trga.