Svoje izkušnje za zbirko, ki so jo uredili Larry Habegger ter James in Sean O'Reilly, so prispevali izkušeni popotniki, ki so prepotovali dobršen del sveta. Toda ni važno, ali bralca povabijo na pot v Nepal, kalifornijsko puščavo, na otok na jugu Kitajske, Kanarske otoke ali v Barcelono, povsod vabijo, da brez predsodkov spoznamo predvsem tamkajšnje prebivalce.

Zbirka ni klasični potopis, saj o krajih, ki jih avtorji opisujejo, neposredno ne izvemo nič. Popotniki ne opisujejo narave, znamenitih stavb (izjema je pogled na sloviti Tadž Mahal) ali kulturnih znamenitosti; za to v kratkih črticah niti ne bi bilo prostora. Toda prav prek dogodka, ki ga opišejo, o deželi izvemo več kot iz priznanih turističnih vodičev. Iz vseh del pa veje bistvena ugotovitev – ko se znebimo predsodkov in začnemo (za)upati, doživimo prekrasne stvari. Predvsem pa prek drugih ljudi spoznavamo sebe.

Vsi avtorji so se na pot odpravili sami ali z enim sopotnikom, največ z dvema, nihče od njih pa ne opisuje poti, ki bi jo opravili s turističnim vodičem. Le redko so se odpravili v katero od velemest, kot bi hoteli namigniti, da bistvo neke dežele spoznamo na njenem podeželju. Na podeželju, kjer so glavno bogastvo ljudje, kot dokazuje vsak avtor posebej. Tako je Andrew Bill spoznal, da so mu beduini želeli le pomagati in mu celo dati denar, ko je bil prepričan, da ga bodo ubili. Paula McDonald je na otoku v Južnem kitajskem morju učila valček plesati revno starko, ki ji je poklonila pahljačo, eno od svojih redkih bogastev.

Judith Babcock Wylie je z nebeškimi oblačili s Kitajske za nekaj trenutkov osrečila umirajočo prijateljico. Terry Strother se je učila potrpežljivosti, ponižnosti in miru v bolniški čakalnici na Javi, Thom Elker je rešil življenje neznani deklici iz Barcelone in s tem rešil tudi svoj zakon, Nancy Hill je spoznavala Verono pod vojakovim varstvom, Robert J. Matthews je z nogavicami, še bolj pa s preprostim dotikom osrečil gobavca …

Zgodbe so razdeljene v pet sklopov, ki vsak zase in vsi skupaj bralca spodbujajo, naj se odpravi na pot, na pot brez predsodkov, in zgoditi se mu ne more nič hudega. Kajti čeprav je iz črtic mogoče razbrati, da se avtorjem na poti nista cedila le med in mleko, ampak so prestali marsikatero nevšečnost, nihče od njih ne opisuje dogodkov, ki bi bralce lahko odvrnili od potovanj.

Mogoče bi to kdo urednikom očital kot nepristranskost, a je vse prej kot to – zgodbe je mogoče vzeti kot opomin, da se z veliko mero odprtosti in srčnosti vse rešijo vse težave.