Ne le zato, ker gre za avtobiografijo, pri kateri naj bi s svojimi vprašanji sodelovalo več novinarjev in je med njimi prišlo do nesporazumov, napetosti pa so se pojavile tudi med portretiranko in sodelavcem na eni in urednikom ali kar založbo na drugi strani. Potem so prali perilo v medijih, pojasnjevali, kdo je boljši humorist in satirik, kaj je z recenzijskimi izvodi in podobno. Za dobrim konjem se dviga prah, pravi slovenski pregovor, in Luciferka je knjiga o življenju in delu ter prostočasju prve dame pesniškega modernizma. Knjiga torej, ki pritegne s svojo tehtnostjo in dejstvom, da je potretiranka iz sveta literature in tako bolj jezično artikulirana od odvetnikov, boksarjev ali igralk in igralcev, katerih biografije smo že dobili. Njena življenjska pot je bolj zavita od kakšnih bolj prozaičnih in manj pesniških eksistenc.

Luciferko so tako napisali Svetlana Makarovič, Matej Šurc in maček Kotik, eden od dveh, ki ga na samem začetku rešijo v domačo mačjo oskrbo in je govoreči maček, tako kot Obuti, in s Kotikom se avtorica, podobno kot so zapisovali marginalije, opombe ob robu, pogovarja o delu. O pragmatičnih vidikih dela, o znakih in rokih. Vendar ima knjiga še en okvirček; najprej, izločeno od ostalega, je pesniški kolega Boris A. Novak Makarovičevi posvetil posebno vrsto soneta, zamirajoči sonet ga imenuje, in tam jo imenuje sestra po izbiri, pa tudi krilata kača in kraljica in Kasandra. Predvsem slednje je čisti kompliment, saj je bila prerokinja v času obleganja Troje obsojena na videnje resnice vsega, vendar ji nihče ni verjel. Na koncu pa knjigo sklene urednikova satirica, v kateri poskuša obračunati z mačkom Kotikom in vsemi, ki ga imenujejo lepi šteger, verjetno poskuša biti pri tem tudi duhovit. Zdi se, da je ravno ta uredniška beseda vzburkala gladino v kozarčku vode, ki se mu reče slovenski kulturni prostor, in po stari navadi smo se razdelili na navijače ene in druge strani.

Vendar ima Luciferka tudi druge kvalitete, mimo tračarskih. Razdeljena je na dele, začne se z otroštvom in nadaljuje z odraščanjem, v njih pa Svetlana Makarovič popisuje svoje spomine na odraščanje v Šiški, na slabo samopodobo, za katero je skrbela mati, pobožnjakarica in kraljica družinske drame, ki je poleg drugih mladi punci uspešno zagnusila vsakršno religioznost. Kot ti lahko v teh občutljivih rosnih letih zagnusijo še marsikaj drugega, če te preveč silijo. Avtorica delno kot odgovore novinarju Mateju Šurcu, delno pa iz pozicije, ko se, po lastnih besedah, trudi, da bi pisala o sebi v času, ko se sebe še ni polno zavedala, popisuje življenje v času okupacije in ideološko vznesenost po njej, spominja se težav z vrstniki in zasmehovanja, ki ga je bila zaradi svoje posebnosti deležna pravzaprav ves čas. Sledi uvod v umetniško kariero, na Akademijo za film in gledališče se je vpisala skoraj naključno, zraven pa prijateljevala s starejšimi pesniškimi kolegi, predvsem tesno s pesnikom in dramatikom Gregorjem Strnišo, tudi z Venom Tauferjem in novinarjem Stanijem, vmes kaj napisala, predvsem pa so jo starejši kolegi opozorili na odnos do tradicije. In res je njen pesniški opus tesno naslonjen na ljudske balade in na tam nabrane motive, vendar tudi obrnjen in usmerjen proti običajnemu razumevanju svetotvornosti ljudskega slovstva. Makarovičeva pripada temnemu modernizmu, ki namesto sloge med ljudmi opaža zavist, razprtije, poskuse nadvlade in podobno. Izločenost posameznika, ki se je črednemu nagonu izognil, je poudarila z besedo samost, ki jo najbolj zaznamujejo verzi "Dva nista dvakrat po en sam. / Dva nista dvakrat več. Sta dvakrat manj./"

Svetlana Makarovič se je družila z močnimi in posebnimi ljudmi. Sedemdeseta leta so formirala javno sfero po kavarnah in v eni od njih se je začela tudi njena šansonjerska kariera, ki jo je pospešil še beg pred poroko. Ves čas je bila tudi družbeno angažirana, nekatere verze v kabareju je namreč govorila z nezgrešljivim glasom Tovariša Dolanca, česar pa cenzorji seveda niso vedeli. Kot takšna je bila tudi med šestimi kulturniki podpisniki za Novo revijo, za katero je mislila, da bo pretežno kulturna, in je, značilno, pobegnila brez tam objavljenega besedila, ko se je revija usmerila bolj politično, a drugače, kot je pričakovala. Kot dobra poznavalka ljudskega slovstva je trda nasprotnica maličenja in kičaste izrabe tradicije, ki mu pravi gojzarska glasba; v splošno rabo je vpeljala besedo ‘slovencelj’ in, podobno provokativno in brezbrižno kot muca, ki se mirno oblizuje pred besnečim psom ravno dovolj daleč, da je ne more doseči, nosi rdečo zvezdo, ki najbolj razbesni tiste, ki se lastne partijske preteklosti sramujejo. Sama je vabila kljub zavedanju, da bi njena kariera s člansko knjižico tekla bolj gladko, gladko zavrnila.

V Luciferki, ki že z naslovom provocira in jemlje nase vse mračne projekcije, kot se kažejo s svojim mačjeljubljem in občasno odločno odljudnostjo, najdemo tako cel kup spominov na sodelavce in zoprnike, Svetlana Makarovič jim ne prizanaša. Ob tem so v knjigi objavljene fotografije in izčrpna bibliografija, ki potrjuje, zakaj je nekateri ne marajo: na živce jim gre zaradi svoje drugačnosti, trdnosti, nepopustljivosti, vendar je ne morejo diskreditirati, saj ima med povojnimi slovenskimi pesniki obširen opus, ki bi osmešil vsakogar, ki bi poskušal zanikati njegovo težo in izbrušenost. Luciferka je tako intimna izpoved in pomemben prikaz raznovrstnosti avtoričinega življenja in dela.

Iz oddaje S knjižnega trga.