V nasprotju s knjižnim prvencem ene najbolj prepoznavnih vrhunskih slovenskih pesnic, ilustratork, igralk, pevk, dramatičark in kolumnistk, v katerem prevladuje tematika strahu in tesnobe, je v zadnji zbirki več ognja in svetlobe, a tudi senc, ki vstajajo skupaj s soncem in se plazijo kot slutnja spomina, na preteklost pa tudi prestopanja najrazličnejših meja in slutnje umiranja. V nasprotju s prejšnjima zbirkama haikujev Zima vezilja in Naj bo poleti pa zbirka Ognji in sence ni vezana na letni čas, temveč bolj na alkimijo sonca in lune, svetlobe in teme, življenja in smrti. Grafična podoba zbirke, za katero je zaslužen Boštjan Pavletič, predstavlja preplet treh barv – bele, črne in rdeče – tu in tam pa ob haikujih zasledimo lično zasnovane naslove pesmi, ki delujejo kot kolaž, sestavljen iz podčrtanih črk in prelivanja omenjenih barv. Ta barvni kontrast najbolj izpričuje haiku: "Na beli steni / črna risba vrtnice - / luna jo riše."

Zbirka Ognji in sence vsebuje 70 haikujev – v prvem delu, ki je v znamenju ognja, izstopajo suverene pesmi o preživetju, boju, spočetju, prebujanju ognjenika, kresovanju, gozdnih požarih, lakoti, žarečih kačah in ognjenih pticah, pa tudi o cvrčanju mesa in dimu, ki se vije iz krematorija. Med motivi prevladuje beg živali pred ognjem, ki jemlje vse, kar mu je na poti: "Ognji so lačni. / Ptica švigne k oblaku – / plamen jo ulovi." V drugi pesmi nas pretrese naturalističen opis gozdnega požara in žrtev, ki mu ne morejo ubežati: "Gozdni požari. / Kam, veverice, zajčki? / Zažgano meso."

Pogosto v pesmih zasledimo željo po tem, da bi se ubijalski ogenj ugasil ob stiku z vodo oziroma da bi se nevtraliziral: "Hodi po zemlji, / spotoma vse pomori – / naj že sreča vodo!", v drugem pa sledimo angelu z gorečim mečem: "Izgon iz raja, / angel z gorečim mečem? / V vodo ga vrzi!"

Svetlana Makarovič se pri pisanju haikujev strogo drži japonske forme zaporedja zlogov 5-7-5, opisi narave pa se povsem spontano, asociativno in metaforično stapljajo z družbenopolitično problematiko, občasno pa tudi z religioznimi in gnostičnimi oziroma alkimističnimi motivi: "Kakor v nebesih / v času ognjenih znamenj, / tako na zemlji." Ali pa kliče ognju, naj očisti dušo: "V božjem imenu / ogenj očisti dušo. / Na grmado z njo!" V pesmi z naslovom danes pa obuja spomin na čarovnice: "Vžgano znamenje. / Čarovnica je bila. / In je še danes." Coprniški kres, ko "cvet šentjanževke preskoči odsev v reki", med drugim obudi spomin na prvomajsko kresovanje, ko se prebudi revolucionaren krik: "Ogenj gre vkreber, / kresovanje na vrhu – / bandiera rossa!" Spet na drugem mestu nas množični sežig z omembo Davidove zvezde spomni na nedavno zgodovino: "Šest zlatih krakov, / dim nad krematorijem. / Kje so grobovi?"

Svetlani Makarovič oblika haikuja predstavlja nujno potrebno okostje, na katero polaga meso in ga začini vsakič drugače – bodisi z izzivalnim vprašanjem bodisi z dvoumnimi detajli, ki jih s simbolno gesto postreže bralcu. Pri tem z obema nogama trdno stoji na zemlji, vedoč, do kam sega metafora in od kod naprej realnost z vso težo butne ob njeno esenco. V pesmi z naslovom knjiga na koncu zbirke posmehljivo navrže: "Senca šelesti? / Trapasta metafora – / šelesti knjiga."

V drugem delu zbirke Ognji in sence – kot že naslov pove – prevladujejo sence. Te nosijo v sebi občutja minevanja, zasledovanja, tihega renčanja, nenehnega preobražanja, potovanja in odtegnitve iz varnega naročja matere: "Komaj se rodi, / ga že senca iztrga / iz maminih rok." Trenutki svetlobe so namreč sila redki, temne sile pa premočne, da ne bi povsod puščale svojega pečata. A ko se prebijemo do zadnje pesmi v zbirki, imamo občutek, da črna barva, ki je prisotna na najrazličnejših mestih v knjigi, vendarle ne prevlada in da občutek samote in praznine vsaj deloma prepusti mesto zeleno obarvani dvojini: "V senci zeleni / bova skupaj ležala. / Jaz mrtva, ti živ."

Tako kot že prej v Zimi vezilji, se tudi v pričujoči zbirki pojavlja motiv begunstva, čeprav je še bolj prikrit kot prej – zavit v prispodobe in slutnjo vojnega prebežništva. Medtem ko v prvem delu knjige beremo haiku: "Drobcen ogenjček / sredi snežne poljane – / premražen otrok," se v drugi polovici knjige pojavi kritika sovraštva do tujcev: "Poln sovraštva / tepta po tujih sencah. / Kdo se tam smeje?"

Čeprav se je Svetlana Makarovič v preteklosti tako v proznih delih kot v pesniških zbirkah precej opirala na kritiko aktualne politike in ji pogosto nastavljala zrcalo z ljudskimi pregovori in motivi iz slovanske mitologije, pa v zadnji zbirki Ognji in sence prevladuje motiv naravnih nesreč, podkrepljen z zavedanjem, da smo bolj kot ne žrtve mogočnih naravnih sil in v nezavedno potlačenih frustracij. Le-te lahko izbruhnejo kot vulkan jeze ali pa se pritlehno plazijo kot opravljive sence, ki v drugih iščejo spodrsljaje in napake, namesto da bi se zazrle v sonce resnice. Pesnica tako na ustnicah ohranja napev bandiera rossa, iz rok pa niti za sekunde ne izpusti kritične sulice, s katero prebada iluzije okoli sebe, da preveri, iz kakšne snovi so narejene – se bodo ob dotiku utekočinile, bodo izpuhtele v zrak ali ji celo vrnile udarec? Pri tem se kot kak Don Kihot duhovito prereka sama s sabo glede "pregrehe" kajenja: "Ja, rakotvorna! / Nisem še pokadila, / ne ugasi je!" Pri tem ne pozabi niti na znano slovensko privoščljivost: "Senca na pljučih, / na srečo ne na mojih, / hojladrijadrom!"

Bralec, ki bo kot detektiv sledil pesniškim stopinjam Svetlane Makarovič, bo brez dvoma občutil veliko ambivalentnih občutij, z njimi pa bo dobil še dodaten uvid v svoja čustva. Do kam bo segla njegova senca ob čarovniškem ognju vehementne pesnice, pa bo izvedel le, če bo skupaj z njo zaplesal … mrtvaški tango ali bojni ples.

Izoddaje S knjižnega trga.